Čez modra polja

Sosedje so le redko zahajali v hišo, kadar pa so jo le obiskali, je Martha pripovedovala zgodbe. Pravzaprav je bila to njena odlika. Ob tistih redkih nočeh so bili priča temu, kako je spredala stvari iz zraka in jih kot jajca lupila pred njihovimi očmi. ko so odhajali, v spominu niso odnesli imenitne stare hiše, ki jih je od nekdaj navdajala s strahospoštovanjem, ali njenega lastnika z zaskrbljenim pogledom ali nenavadne čredice najstnikov, temveč žensko s temnorjavimi lasmi, ki so postajali vse bolj razmršeni, kolikor poznejša je bila noč, in njene blede roke, ki so kot nezrele slive obirale neverjetne zgodbe, da bi znorele, medtem ko jih je pripovedovala ob svojem ognjišču.
(str. 62)