Cica v metroju

Francoski pisatelj Raymond Queneau je znan predvsem po svojih eksperimentalnih literarnih stvaritvah, v katerih preizkuša in raziskuje jezik v njegovi plastični gnetljivosti z željo, da bi ga oživil utesnjene literarne predvidljivosti, pa tudi, da bi poudaril veljavo žive, govorjene francoščine, ki se od zborne izreke pogosto suvereno odvrača. Zato je njegova dela težko prevajati in zahtevajo odličnega poznavalca jezika, v tem primeru je bil to Aleš Berger. Roman, s katerim je postal Queneau med bralstvom najširše prepoznaven, je Cica v metroju, izdan že leta 1959 in v slovenščino preveden leta 1978, ponatisnjen leta 1994 ter v letošnjem letu ponovno. Gre za zgodbo, ki se odvije v šestintridesetih urah, kolikor jih v Parizu preživi podeželska mladoletna neotesana nesramnica Cica, ki jo je svojemu bratu Gabrijelu pripeljala Ivanka Potresulja, Cicina mama s krvoločno preteklostjo, da bi se v miru pozabavala s svojim novim ljubimcem. Metro je zaradi stavke zaprt, kar Cico spravi v precejšnjo nejevoljo, a se hitro zamoti drugače. V zgodbo počasi kapljajo raznorazni čudni tipi in tipinje, vsi že ali pa šele povezani z Gabrijelom, barskim plesalcem in preko njega s Cico, med katerimi se spletajo takšne in drugačne vezi, pomensko pa svoj glas pripovedi posoja tudi papagaj. Dialog odigra v romanu, ki deluje kot nekakšen gledališki ali filmski scenarij in so ga v igro in film tudi dejansko prenesli, osrednjo vlogo – prav z njegovo (po)močjo je avtor skoraj do potankosti orisal karakterne posebnosti oseb; s pomočjo jezika jih je prikazal v vsej njihovi naivni živi sočnosti / šibkosti. Bralec se lahko zabava na površju, če pa si podrobneje ogleda besede, iz česa in kako so narejene, tudi imena in priimke, vse skupaj postane še bolj zabavno. Queneau ima namreč velik dar za (črni) humor. Nevsakdanje, osvežujoče, duhovito, zafrkantsko, igrivo in iskrivo (predvsem jezikovno) potovanje.