Cona

Cona je v glavi. Ki je razdeljena. Trzajoča. Za okruški zgodovine. Za okruški vojn, zločinov, izdaj. In trupel. Množico trupel. Nedolžnih. In tudi tistih, ki to niso. Cona je ozemlje. Sredozemlja. In vojn, ki so tam potekale. In še tečejo. In mrtvih. Spol ne igra pri tem nobene vloge. Niti rasa. Niti narodnost. Kvečjemu ideologija. In denar. In konec. Ki ga kakorkoli obračaš in prirejaš, gneteš ali mu slediš, je le in zgolj konec. Za vse. Tudi za tiste, ki se poskušajo skriti. Se mu izmakniti. Spremeniti identiteto. Roman Cona sledi eni teh poti, ki se križajo z neprešteto drugimi. In vse vodijo k istemu cilju. H koncu. Cona je rokenrol. tisti, tazajeban. Z mastnimi in težkimi rifi. Ki ne skriva porekla bluesa. Začetkov. Čeprav se samo želi končati. Mathias Enard – Cona. In vrhunski prevod Suzane Koncut.