Črna, ki je pogoltnila druge barve : roman o oslepelem prijatelju
Žanr | družbeni roman, pismo, spomini |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura, slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Bosanski izseljenci, Migracije, Vojna, Založništvo |
Pisma v pismu
Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, je roman, a je tudi dolgo pismo Borisu A. Novaku, ki je pretežno sestavljeno iz krajših pisem. Pisem, ki sta si jih v času obstreljevanja Sarajeva pošiljala Josip Osti in Husein Tahmiščić. Korespondenca med Ljubljano in Prago, ki pa je najbolj povezana prav s Sarajevom in njegovo usodo. Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, je roman o izgubi. Izgubi zaupanja in upanja, izgubi prijateljev in znancev, izgubi nekega mesta in izgubi vida. Prav tako pa je roman Črna, ki je pogoltnila vse druge barve, roman o boju zoper to izgubo, nekakšen Ostijev “Boj na požiralniku” (primerjava ni naključna, saj gre za dobrega poznavalca življenja in dela Prežihovega Voranca). Osti se bori. Ustanovi založbo Egzil-abc, pri kateri izdaja knjige bosanskih avtorjev, ki jih ne prodaja, ampak podarja. Prav tako izdaja knjige drugih avtorjev, ki jih prevaja v srbohrvaščino oz. bosanščino. Zbira denar, s katerim pomaga tem istim avtorjem in ga pošilja v oblegano enklavo. Tahmiščić pa počasi usiha. Slabovidnost se sprevrača v slepoto. Nič več ga ne more presenetiti, lahko je zgolj še razočaran. Človeku, ki je znal razmišljati izven nacionalnih okvirjev, se podira svet. Črna, ki je pogoltnila druge barve, je nekoliko drugačen roman, kot smo jih navajeni, a nič za to, gre namreč za odlično čtivo. Roman za bralne sladokusce!
Objavljeno: 28.02.2020 09:21:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:38
“Vojna je draga zadeva. Gospodarji vojne in miru na našem področju so zapravili tisto, kar smo mi ustvarili. Po Daytonskem sporazumu je njihova suverenost zmanjšana na najmanjšo možno mero, če ni celo mogoče reči, da je popolnoma ukinjena. Po vsem, kar se je zgodilo, so danes tam, kjer smo bili v devetdesetih letih tega stoletja. Zapitek je plačala Bosna in Hercegovina, z vojno pa ni bil rešen en sam problem. V letih, ki prihajajo, bodo gospodarji vojne in miru na koncu jedli lastno substanco, državljani Srbije, Hrvaške, Črne gore in Bosne in Hercegovine pa bodo soočeni z izbiro. Morali bodo izbrati med državljansko opcijo demokratične družbe ali totalitarizmom in diktaturo. Slikovito povedano – s četniško in ustaško nacinalšovinistično in nacionalsocialistično ideologijo se ne more med ljudi, v Evropo, v svet.” (str. 222-223)