Črna skala, belo mesto
Žanr | družbeni roman, kriminalni roman |
Narodnost | avstralska literatura, srbska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2017 |
Založba | Miš |
Prevod |
Tadeja Spruk |
Ključne besede | Begunci, Grafiti, Vojna, Zakonsko življenje |
Kar pogledam, vse je pesem, in česarkoli se dotaknem, vse je bolečina. (Ivo Andrić)
Roman je prvenec avstralskega pisatelja srbskega rodu Aleca S. Patrića, ki je 2016 prejel najprestižnejšo literarno nagrado avstralske celine Miles Franklin.
Zakonca Jovan in Suzana Brakočević sta srbska begunca, ki živita v predmestju avstralskega Melbourna, kamor sta pobegnila po mučenju in krutih izkušnjah sredi vojne v Sarajevu. V Sarajevu sta bila profesorja na univerzi, tukaj pa živita brez prihodnosti, on kot čistilec v bolnišnici, ona kot čistilka pri bogati družini v predmestju Black Rock – Črna skala. Prepad med zdajšnjim in prejšnjim življenjem ponazarja že naslov, saj je bilo Suzanino rodno mesto Beograd – Belo mesto. V vojni sta jima zaradi zastrupitve s hrano umrla oba otroka, štiriletni Dejan in šestletna Ana. Zakonca sta odtujena in vsak na svoj način skuša premagovati obup, v katerega ju sili preteklost. Jovana vznemirijo vedno novi grafiti, ki se pojavljajo na hodnikih v bolnišnici in jih mora čistiti. Vsebina grafitov ga bega, saj je njihova sporočilnost podobna njegovim mislim. V povezavi z grafiti pa se zgodi tudi samomor in umori. Dogajanje v romanu tone v vedno globlje brezno, vendar se presenetljivo zaključi z upanjem na novo življenje. Roman je pretresljiva zgodba o posledicah vojne in posameznikovim iskanjem načina, kako živeti dalje.
Objavljeno: 05.06.2017 18:24:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:04
“V zdravniški menzi so pobrisane vse table, ki so ljudi obveščale o dnevni ponudbi jedi. Na njih je z mešanico raztopljenega sladkorja in krede napisano novo sporočilo:
Človek človeku volk
Spet in spet se ponavlja. Težava ni v tem. Potrebna bosta le vroča voda in nekaj drgnjenja s kuhinjsko krpo. Skrb vzbuja ponavljajoče se sporočilo na skledah in krožnikih. Črke na teh so bile s plinskim spajkalnikom skozi kovinsko šablono vžgane v keramično površino (…)
V krožnike vžgano sporočilo se glasi:
Gospodarji življenja
Žrtve usode
Jovan reče, da bodo krožniki, če jih temeljito pomijejo, spet povsem primerni za uporabo. Upravitelji naročijo nove krožnike (ki bodo prispeli šele čez nekaj mesecev, saj jih bodo morali predlagati in odobriti v naslednjem proračunu) in odločijo, da bodo medtem uporabljali krožnike iz papirja. Po enem tednu je menza bogatejša za pisano zbirko skled, krožnikov, skledic in pribora, ki prihajajo iz petdeset različnih domov. Jovan vse uničeno posodje zloži v dve veliki kartonasti škatli in ju odpelje domov. Ker ne ve, kaj bi z njima, škatli potisne na polico v garaži in nekaj časa strmi vanju, preden ugasne luč.” (str. 18-19)