Črni molitvenik
Žanr | pesem |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Sanje |
Prevod |
Aleksandra Rekar |
Žanr | pesem |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Sanje |
Prevod |
Aleksandra Rekar |
V zbirki Črni molitvenik je 18 pesmi zbranih pod naslovom Osnovna načela samomora, 23 pod naslovom Nacizem za začetnike. Marko Tomaš je pesnik, esejist, kolumnist in komentator, ena izmed ustanovnih in gonilnih sil časopisa Kolaps. Doslej je objavil osem pesniških zbirk. Vsekakor gre za izvirnega pesnika, ki skozi iniciacijo v religijo etosa in tanatosa kriči v zlaganost, ki zatrjuje, da človek lahko vpliva le na lasten mikrokozmos. Gre za pesnika, ki zatrjuje, da “nimamo več bratov, nikogar, ki bi nas obranil žalosti, kaj šele navdušeno govoril o poeziji.” Za njegovo pisanje je značilna kvalitetna slikovitost podob, prosti verz, v katerega zatika najsi bo erotiko kot osamljenost in seveda smrt. V njegovi poeziji se prepoznava skrivnostne kode človeške duše, odmev vesolja, osebno izkaznico časa in predvsem močna občutenja. Gre za pesnika, ki se sprašuje, ali iskanje sebe in domovine ne traje vse življenje; ki zase pravi, da je menih brez domišljene vere in ki pravzaprav nerad razpravlja o literaturi. Zatrjuje, da je človek z ne-spektakularnim vsakdanom. Vsekakor gre za pesnika, ki sodi med najboljše in pesniška zbirka ravno tako sodi med ene boljših.
Objavljeno: 16.03.2017 08:23:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:28
“Nekega dne bom v eni od svojih pesmi naletel nate./ Rad bi, da bi bila v tistem trenutku ob meni. / Mislim, da moram začeti s pitjem ruma, ampak bojim se, / da je to vse preveč radikalna odločitev. / Morda bi se moral posvetiti preučevanju horoskopov. / Vse to je od vonja tvojih ust./ Motnjo pozornosti imam in tudi vreme je nestabilno.”
“Tukaj nihče več ne zna reči:/ dober dan, kako ste kaj?/ Nihče ne pozna naših staršev, / in tako so naša življenja podedovala to neveselost./ Ker smo se prepoznali / v neki vetrovni nočni elegiji, / smo se zmožni/ posmehovati usodi, / ki so jo namenili našim hrepenenjem.