Črni princ

Mesečev sij je padal na srednjeveško vas in v očeh vernikov, ki so obkrožili oder s sveto Marijo Catensko, je plapolal ogenj, ki je odseval z bakel, v Antonievem srcu pa je divjala strast, da ga je od nje trgalo po vsem telesu. Valentinine ustnice so bile mehke, njeno telo čvrsto in njena koža tako gladka … Nič na svetu ni moglo uničiti tega trenutka, predolgo je čakal nanj … Ko se je združil z njo, ga je prevzela ekstaza, dvignil je glavo in zatulil od sreče, kajti tako radosten ni bil še nikoli v življenju. Zunaj so bili zvonovi cerkve svete Marije Karmelske, glasno so odzvanjali v njegovih možganih, nato pa mu je nekaj počilo v glavi, bilo je, kot bi mu razneslo oba bobniča hkrati, in naenkrat je zaslišal Valentinine krike, ležala je pod njim in ga z rokami močno odrivala, njena bela obleka je bila strgana. Dvignil se je z mrzlih ploščic zapuščene hiše Rose Vicento, ki je umrla enkrat pozimi, si potegnil gor hlače in si jih zapel. Valentina je ležala na tleh in hlipala, njen obraz je bil moker od solz, na stegnu je imela kri.
Če komu poveš, si mrtva, capisci? (str.13)