Čudaštvo v moji glavi
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
Narodnost | turška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Prevod |
Erna Pačnik Felek |
Ključne besede | Družina, Gradbeništvo, istanbul, Izobrazba, Korupcija, Patriarhat, Tradicija, ulični prodajalci |
»Najbolj na tem svetu sem ljubil Rayiho.« (Pamuk str. 547)
Prizorišče obsežnega romana turškega nobelovca je Istanbul v več kot štiridesetletnem obdobju med leti 1969 do 2012. Tudi to pot pisatelj večplastno zgodbo poliperspektivistično osvetljuje z zornih kotov mnogih oseb. V ospredju so člani razširjene družine revnih anatolskih priseljencev, ki so prišli v mesto, da bi ustvarili boljše življenje zase in svoje potomce. Med liki izstopa Mevlut, ki edini v rodbini ne izkoristi priložnosti za bogatenje, čeprav v mladosti tudi on verjame, da mu bo uspelo zavzeti pomembno mesto v svetu. V nasprotju s premetenimi sorodniki se zateka v svet sanjarjenja in se ob razočaranjih tolaži s prepričanjem, da je vse kar ga na tem svetu vznemirja, le plod čudaštva v njegovi glavi. Sčasoma ob lastnih poskusih razvozlati logiko življenja in v pogovorih z voditeljem verske lože začne razločevati namene srca in jezika. Usoda kot most med obema je njegovo poštenost, prijaznost in čutečo naravo nagradila z življenjem, ki ga izpolnjuje ljubezen do žene, hčerki in ulična prodaja boze – turške fermentirane pijače iz žit. Na neutrudnih pohodih skozi mesto, se njegove misli zlivajo z nočnimi vedutami istanbulskih sosesk in ga opominjajo, da je v tem svetu mogoče opaziti še enega, skrivnega. Njegovi sicer vse redkejši odjemalci ga ob vseprisotni modernizaciji sprejemajo s hvaležnostjo, saj z ohranjanjem tradicije oživljajo svoje spomine na preteklost, ko njihova življenja kljub trdemu delu za preživetje ni obvladovala naglica, nestrpnost in vsesplošna brezobzirnost. Poleg družinske zgodbe Pamuk s poglobljenim poznavanjem družbenih razmer prepričljivo opisuje spreminjajočo podobo in utrip svojega rojstnega mesta.
Objavljeno: 06.12.2023 12:05:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:41
»Ko je proti mračnim ulicam klical: »Booo – zaaa,« je čutil, da ne nagovarja le oken, zagrnjenih z zavesami, neometanih in nepopleskanih sten, peklenskih psov, o katerih je slutil, da se skrivajo v temnih kotičkih, in družin, ki so živele za okni, temveč tudi svet v svoji glavi. Zdelo se je, da so barvite slike v njegovi glavi, medtem ko je klical: »Booo – zaaa.« kot oblački z besedilom, ki jih je videti v stripih, izplavale iz njegovih ust in odlebdele na utrujene ulice. Zato, ker so besede predstavljale stvari, vsaka posamezna stvar pa neko sliko. Slutil je , da so se zdaj ulice, po katerih je hodil ponoči, ko je prodajal bozo, in svet v njegovi glavi združili v eno. Ta pretresljivi podatek je Mevlut včasih imel za svoje lastno odkritje, včasih pa ga je videl kot poseben sij, posebno svetlobo, ki jo je Bog poklonil le njemu.« (str. 345 – 346)