| Žanr | pravljica |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Medvode, 2024 |
| Založba | Malinc |
| Prevod |
Barbara Pregelj Breda Podbrežnik Vukmir Klarisa M. Jovanović Mladen Pavičić |
| Ilustracije |
Marko Rop |
| Ključne besede | Drevesa, Varstvo narave |
Ljudje smo kot drevesa, pokončni, ukoreninjeni, edinstveni; živimo v skupnostih in si med seboj pomagamo, pravi Breda Podbrežnik, ki je nabrala in izbrala petintrideset pravljic, legend, mitov in bajk o drevesih z vseh koncev sveta, ki jih je Klarisa Jovanović priredila, poenotila in poživila s svojim znanim tenkočutnim občutkom za jezik. Pravljice so razdeljene v pet sklopov: o drevesih življenja, o čudežnih drevesih, o preobrazbah, odgovarjajo nam na večna vprašanja Zakaj?… in nam razkrivajo sladkobe in skrivnosti svetih gajev.
Dodana vrednost knjigi sta stvarno in tematsko kazalo. Seznam vseh omenjenih dreves z naslovi pravljic najdemo v stvarnem kazalu, v tematskem kazalu so izpostavljene teme varovanja in ohranjanja narave z naslovi pravljic, ki te teme obravnavajo. Zbirka pravljic je tako dobrodošel in dragocen pripomoček za vse, ki bi z ljudskimi pravljicami radi obogatili svoje naravoslovno in pedagoško delo. Spremno besedo je napisala dr. Urša Vilhar, raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo Gozdarskega inštituta Slovenije.
Objavljeno: 26.02.2025 17:17:11
Zadnja sprememba: 26.02.2025 17:26:45
Hrast in buča
Ob vznožju hrasta je iz odvržene peške vzklila buča. Ovila se je okrog hrastovega debla in se naglo vzpenjala po njem in že je bila v krošnji in kmalu zatem na samem vrhu.
»Koliko časa si potreboval, da si tako visoko zrasel?« je vprašala mogočno drevo.
»Tristo let,« je odgovoril hrast.
»Jaz pa tri mesece,« se je zasmejala buča. »Še malo in te bom prerasla.«
»Če se ne bi ovila okoli mojega debla, ne bi nikoli prišla do vrha,« je odgovoril hrast. »Poskusi se vzpeti brez opore, če si upaš, sicer pa – bomo videli, kako boš preživela zimo.«
»Bomo videli,« je oholo odvrnila buča. Domišljavka je bila vajena sonca in toplega vremena in ni niti pomislila, da za poletjem pride jesen in za jesenjo zima.
Poletje se je kmalu končalo in prišla je jesen. Sprva je sonce še grelo , ampak sta ga kmalu premagala hladen veter in dež. Buči takšno vreme ni bilo po volji. Zeblo jo je. Ko se je jesen približala h koncu, je buča že trepetala od mraza. Kaj kmalu se je zgrbančila in padla z drevesa.
Hrast je pogledal navzdol. Velika buča se je ravnokar raztreščila. Hrast se je namuznil, buča pa – ne bev ne mev.
Armenska ljudska pravljica
(str. 134)
