Čudežno potovanje Edwarda Tulana
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | KUD Sodobnost International |
Zbirka |
Zvezdogled |
Prevod |
Jakob J Kenda |
Ključne besede | Igrače, Ljubezen, Osebnostni razvoj, Potovanja, V mladinskem leposlovju, Zajci |
Kate DiCamillo je večino otroštva preživela na jugu Združenih držav Amerike. Je ena izmed šestih ustvarjalcev, ki so kar dvakrat prejeli nagrado The John Newbery Medal. S Čudežnim potovanjem Edwarda Tulana se je leta 2007 znašla na lestvici stotih najboljših otroških knjig po izboru učiteljev. Čudežno potovanje Edwarda Tulana je prevedel Jakob J. Kenda. Zgodba govori o zajcu Edwardu Tulanu. Gre za nečimrno porcelanasto lutko z bogato garderobo. Desetletna deklica Abilen ga ima neznansko rada. Nesramni fantje med plovbo čez Atlantik iztrgajo iz njenih rok in ga vržejo v morje. Takrat se začne Edwardovo potovanje. Lahko bi rekli, da odraste in spozna tudi krute plati življenja. Med potovanjem pristane na morskem dnu, prejema nežne objeme od ribičeve žene, najde zavetje pri brezdomcu in njegovem psu, pristane v rokah umirajoče majhne deklice. Z vsako izkušnjo mu je bolj jasno, kaj je resnična ljubezen in kaj je v življenju res pomembno. Tega včasih, zaradi vsega, kar mu je bilo nudeno, ni zmogel razumeti. Kljub trpinčenjem, kljub temu, da so mu raztreščili glavo ter mu jo po tem popravili, zaradi česar je izgubil svojo zunanjo lepoto, je zasijal v vsej svoji lepoti. Resnični, notranji lepoti. In zaradi svoje notranje lepote je spet našel pot domov, pot do Abilen, ki ga je imela resnično rada. Zdaj ji je Edward ljubezen znal vračati. Hude življenjske izkušnje nas naučijo ceniti stvari, ki se nam pred tem zdijo samoumevne in nič posebnega. Pa niso. Izjemno, pravljično obarvano delo z močnim sporočilom.
Objavljeno: 07.04.2018 11:30:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:26
“Dnevi so minevali, sonce je vzšlo in zašlo in vzšlo in zašlo, spet in spet. Oče je včasih prišel domov in včasih ni. Edwardova ušesa so bila vsa slinasta, a ni mu bilo mar. Njegov pulover se je komaj držal skupaj, a to ga ni motilo. Stiskala ga je k sebi, da bi ga skoraj strla, in bilo mu je lepo. Ob večerih, pod taktirko Bryceovih rok, povezan z vrvicami, je Edward plesal in plesal.” (str. 149)