Čuvaj svetilnika
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2014 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Danni Stražar |
Ključne besede | Kriminalna psihologija, Moški in ženske, Nasilje, Umori |
Camilla Läckberg je švedska avtorica psiholoških kriminalk in najbolje prodajana avtorica na Švedskem. Leta 2012 je bila na Švedskem izbrana za žensko leta. Čuvaj svetilnika je sedmi roman iz kriminalne serije o Fjällbacki. Seveda so v Fjällbacki med seboj vsi zelo povezani, zato jih umori, ki se dogodijo, močno pretresejo. Zelo pomembno vlogo v zgodbi igra Sivi otok s svetilnikom, ki ga prebivalci imenujejo tudi Otok duhov in leži v Fjällbaškem otočju. O njem se govori, da ga mrtvi nikoli ne zapustijo in da želijo živim nekaj povedati. Mlada svetlolaska s sinom pobegne krvavemu zločinu in se skrije na Otok duhov, kjer je v otroštvu preživljala poletja. Le nekaj dni po prihodu skrivnostne Annie se zgodi umor. Mladega, samotarskega finančnika najdejo ustreljenega v njegovem stanovanju. Tik pred smrtjo je obiskal Annie, svojo ljubezen iz srednješolskih dni. Kot kaže, skrivnostni ženski krvavi umori sledijo, kamor gre. Raziskovanje umora (umorov) pod vodstvom Patrika Heströma počasi odkriva skrivnost za skrivnostjo. Poznamo ljudi, ki živijo okoli nas? Kje je meja, do katere so še pripravljeni prenašati nasilje? Zakaj postanejo nasilni tudi ljudje, nad katerimi se je izvajalo nasilje? Si znamo prisluhniti, dokler je še čas za to? Osnovna zgodba je podprta z zapletenimi psihološkimi profili in odnosi, ki se razvijejo med prebivalci, majhne, a kot smo že omenili, zelo povezane skupnosti. V premislek so nam dani primeri nasilja moških nad ženskami. Skoraj vedno se taki primeri končajo tragično. Storimo dovolj, da kdaj pa kdaj vendarle ne bi bilo tako?
Objavljeno: 08.08.2017 18:24:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:30
“Le zatekla se je na mesto, kjer ne boli tako zelo. Vendar ve, da ste prisotni. Največ, kar lahko naredite je to, da ste ob njej in se je dotikate. Pozabili smo, kako je dotik pomemben, vendar ga potrebujemo za preživetje. Zato se je dotikajte in to povejte tudi njenemu možu. Pogosto delamo napako in tistemu, ki žaluje, pustimo, da je sam. Mislimo, da potrebuje mir in da ga je potrebno pustiti na miru. Nič ne bi moglo biti bolj narobe. Človek je čredno bitje in okoli sebe potrebujemo čredo, potrebujemo bližino, toplino in dotik drugih ljudi. Ne dovolite ji, da leži sama, ne dovolite ji, da se nemoteno odvleče na tisto mesto, kjer ni žalosti, a manjkajo tudi druga čustva. Prisilite jo, da gre stran od tam.” (str. 137)