Da me je strah?

Maruša Krese, slovenska pesnica, pisateljica in novinarka, ki je veliko let živela v Berlinu, je slovensko bralstvo opozarjala nase nekako od konca osemdesetih let 20. stoletja s svojo poezijo, leta 2006 pa je za svoj prozni in obenem kratkoprozni prvenec Vsi moji božiči prejela nagrado Fabula. Leta 2009 je sledila zbirka Vse moje vojne, sedaj pa nas obdarja s prvim in zaradi svoje smrti žal zadnjim romanom.

Dva glasova, moški in ženski, nas popeljeta v zelo težko obdobje, v čas druge svetovne vojne. Oba sta partizana, oba sta mlada in se bežno poznata že od prej, le zbližala se še nista. Tudi to se bo zgodilo,vmes pa še mnogo drugega, veliko strahu in poguma, veliko lakote in mraza, veliko skrbi za bližnje in predvsem veliko smrti. Proti koncu vojne je on hudo ranjen in izgubi nogo, zveza se zamaje predvsem zaradi njegove negotovosti in občutka nesposobnosti, nepopolnosti. Ta kompleks se je ukoreninil vanj že v otroštvu, ko je oče zapustil družino in odšel v Ameriko, nato pa se je izgubila sled za njim, zagrenjena mati pa je sina zastrupljala s svojim kroničnim nezadovoljstvom. Tudi ženski lik ima težave z očetom, edini hčerki med mnogimi sinovi ni nikoli priznal veljave, vse si je morala priboriti, predvsem šolanje. In razvila se v borko, ki na zunaj kaže pogum, čeprav jo je na znotraj zelo strah. In za premagovanje tega strahu potrebuje še dodatno dozo poguma. Vojne je konec, pogum pa je potreben še naprej. Pomanjkanje ne pojenja, zdi se, da ga je še več. Sploh ko postane očitno, da nekateri znajo poskrbeti zase. Začne se obdobje velikega aktivizma in družbenopolitičnega dela, časa za zasebnost ponovno ni, prav tako pa se je zelo težko znebiti vonja po smrti, sploh ponoči. Dozdeva se, da se je sreča spet izmaknila, spet je premaknjena nekam v prihodnost, včerajšnji dan pa se zdi enostavnejši od današnjega. Nekje od petdesetih let naprej se obema glasovoma pridruži otroški glasek, njuna hčerka. Časa za družino še vedno ni, partija ima prednost, glasek pa postaja vedno zahtevnejši in počasi odrašča v dekle, v katerem se začno prebujati nomadska kri, uporništvo ter dvom nad starejšo zmagoslavno generacijo. In počasi se začne bralec zavedati, da se poglablja v zgodbo avtorice same ter v življenjsko pot njenih staršev. Hčerki Ljubljana in Slovenija postaneta premajhni, prezadušljivi, v hipijevski maniri se z avtostopom in na tovornih ladjah odpravi odkrivat svet, zatopljena v branje in z odprtimi ušesi za prigode preprostih ljudi. Indija, Amerika, Avstralija, London, dokler resnično ne odraste in dobi lastne otroke. Vnuk obožuje dedka in njegove partizanske zgodbe ter Tita, za ravnotežje pa tudi Beatlese, dokler v enem letu ne izgubi vseh treh junakov, najprej Tita, nato dedka in nazadnje še Johna Lennona. Ob očetovem grobu hči občuti krivdo, ker takrat živi prav v Nemčiji, v Berlinu. Doživi padec zidu, doma pa po razpadu Jugoslavije paradoks, ko jo za “okorelo komunistko” ozmerja prav tista oseba, ki jo je v študentskih letih neuspešno silila v partijo. Nekateri zidovi padajo, drugi nastajajo. In zgodi se Bosna, v katero Maruša in njena sestra Meta, fotografinja, v humanitarnem in dokumentarnem smislu aktivno posežeta. Maruša za to svoje delo v Nemčiji prejme visoko državno odlikovanje, naleti pa še na en paradoks: da je njen oče narodni heroj, postane v Sloveniji sramota, v Nemčiji pa lahko to s ponosom pove. A vendarle se spravi s svojo prvo domovino, kjer je živela zadnja leta in ustvarila izjemen roman, v katerem je obračunala s svojo preteklostjo, razčistila s starši in se spopadla s strahom v sebi. Pravo domovino pa ji je verjetno vedno predstavljal svet.