Da, Življenje!
Žanr | življenjepis / biografija |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Leskovec pri Krškem, 2023 |
Založba | Društvo Družina in življenje |
Ključne besede | Bolezen, Doživljanje bolezni, Krščansko življenje, Multipla skleroza, Pravnice, Zakonsko življenje |
Pripoved, ki jo je spisala slovenska pravnica, odvetnica, mediatorka, izredna profesorica prava, mati in žena, je več kot le biografija ali spomini. Je izjemno, pretresljivo, močno ter živo pričevanje in spodbuda slehernemu bralcu, ki bo prebral že samo odlomek.
Sara je bila energična, vesela, tekmovalna športnica že od otroštva. Diplomirala je iz prava, z možem Bojanom sta si ustvarila družino in zavidljivi karieri. A vsakodnevno hitenje, stres in pehanje za gmotnimi dobrinami je uničevalo njun odnos in kalilo notranji mir. Prestol njenega življenja so predstavljali služba, ugled, lepe obleke in dober avtomobil. Z diagnozo multipla skleroza pa se je ta prestol sesul kot hišica iz kart.
MS je v Sarino življenje stopila nenadno, kot meteor, že v gimnazijskih letih. S polnim izbruhom se je izrazila leta 2016. Sedaj Sara že nekaj let uporablja invalidski voziček, ima ventilator za pomoč pri dihanju, gastrostomo ter traheostomo. Čeprav je doživela že veliko telesnih izgub, se zaveda, da ima kljub temu več blagoslovov. Opominja nas, da golo telesno življenje ni najpomembnejše. Največja vrednota je življenje duha. Biva z namenom, pomenom in veseljem, vera pa ji osmišlja trpljenje. Njena preizkušnja je spremenila tudi moža Bojana, ki ji večkrat na dan reče: »Draga, ne pozabi, da si Lepa in Ljubljena.« Izkušnja minljivosti jima je dala možnost, da kot zakonca živita bolj polno in iskreno.
Duhovno zares bogato branje, ki ga lahko prebiramo znova in znova. Sara nas s svojim zgledom vabi, da se čudimo Življenju in verjamemo v čudeže Življenja.
Objavljeno: 12.04.2023 18:26:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:52:33
Sprašujejo me: »Sara, ali še vedno hodiš v službo?« Ne hodim več v »službo«, ker ne služim; hodim po Poti smisla in se učim. Drugače je, v ljudeh ne vidim odvetniške tarife, v študentih vidim sogovornike, na mediacijah ne sodim, ne vrednotim, ampak poslušam.
Str. 107
Danes se zavedam, da nisem priklenjena na invalidski voziček, saj mi je dal širino obzorja in možnost, da lahko delam in ustvarjam. Ko Bojana vprašajo, kako živim, je njegov odgovor:
»Sara ne živi tako dobro kot nekateri, ampak res veliko bolje od večine.«
Str. 187
Dokler sem še lahko govorila s svojim glasom, se s tihoto nisem ukvarjala. V dnevih tišine se lahko vprašam: kako se počutim v sebi, v svojem telesu, kaj se zares dogaja z mano? Vem, ker izkusim, da mi ni treba izreči na tisoče besed. Več pomenijo pogled, dotik, objem, poljub, ki drugemu jasneje prenesejo moja sporočila, kot pa poplava vrženih besed in čudenje, kako to, da me ne razumejo.
Str. 199