Dagmar : dolga pot dozorevanja in spoznavanja matere in njenega mongoloidnega otroka, ki je danes samozavesten človek poln veselja do življenja

19. septembra 1963 se v Münchnu mladi mami Dorothee rodi deklica. Starši ji dajo ime Dagmar. Zdravniki dojenčici postavijo diagnozo Downov sindrom. Za starša, posebno za mamo, je to hud udarec. Mati se upira usodi in si obupno prizadeva, da bi svojega otroka naredila “normalnega”, obenem se boji, da bo samo sebe in Dagmar s temi prizadevanji uničila. Dagmar shodi šele s štirimi, petimi leti, pravilno govoriti začne še kasneje. Čeprav ne zna ne brati ne pisati, postane samozavestno dekle, polno veselja do življenja. Dorothee pripoveduje o trpljenju, zavračanju spoznanja, samoprevarah, potem pa o počasnem napredovanju hčerke in dozorevanju matere, ki se nauči sprejemati svojega otroka. A pot sprejemanja je vsej prej kot lahka. Kot družina se srečujejo z najrazličnejšimi izzivi, ki jih pisateljica opisuje odkrito, brez dlake na jeziku. Boleča doživetja, pogledi drugih, ki pogosto tudi ranijo, prijatelji, ki odidejo in ostaneš brez tolažbe. Prikaže tudi Dagmarin svet, njen odnos do požrtvovalne babice, zdrave mlajše sestrice Britte, do zdravnikov, učiteljev, prijateljev, neznancev, do živali. Dagmar s svojo preprostostjo vse okrog sebe sprejema, očara in spremeni. Zaradi nje vsi postanejo boljši, bolj občutljivi, ljubeznivejši, lepši v duši. Daje jim srce, polno ljubezni.