Damski polnočni plavalni klub

Ko je prišla noč, je bilo v vasi skoraj karnevalsko vzdušje; kot da se bo zgodilo nekaj vznemirljivega. Zdelo se je skoraj, kot da tudi morje zadržuje sapo. Valovi so, namesto da bi butali ob obalo, nežno drseli, pesek so hladili z vlažno žametno prevleko. Skupina moških iz kraja je postavila in prižgala laterne na pesku, tako, da so oblikovale svetlo, skorajda hedonistično pot v zaliv. Jo je bilo to zelo všeč in Lucy je opazila, da ji je kanila solza iz očesa, ko so pred vhodnimi vrati opazovale ta prizor.
Niso vedele, koliko denarja so zbrale za hospic, toda na plavalni večer tja niso prišle le ženske iz Ballycova, ampak tudi iz nekaj sosednjih mest. Lucy je videla nekaj zastopnic za zdravila in celo Thea Gilchrist – namestnica, ki je pokrivala ordinacijo pred njenim prihodom – je prišla s sponzorsko kartico in debelo ovojnico, polno bankovcev za 20 evrov. Plavanje so organizirale točno opolnoči. Večina žensk se bo le namočila in hitro stekla ven iz vode. Lucy je vedela, da je bila voda za številne ženske dosti premrzla, da bi se zadržale v njej; zabavale so se tako, da so skočile v mrzli objem, potem pa stekle ven in se hitro obrisale.
Dobrodelna organizacija je prijazno pripeljala fotografinjo, ki naj bi naredila nekaj posnetkov, toda obljubila je, da bo nekako poskrbela, da bo vse zelo spodobno.
(str. 287)