| Žanr | poljudnoznanstvena knjiga |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Gnostica |
| Prevod |
Jurij Šešet |
| Ključne besede | Arabci, družina, etnični konflikti, Izrael, Judje, narodnostno vprašanje, otroci, Palestina, prometna nesreča |
Na poti v zabaviščni park je 27 let star avtobus, poln vrtčevskih palestinskih otrok, trčil v tovornjak s polpriklopnikom. Najbližja izraelska reševalna postaja in gasilni dom sta bila zgolj minuto in pol stran, medtem ko je bilo za pošiljanje palestinskih intervencijskih sil potrebno usklajevanje z Izraelom. Iz gorečega avtobusa so reševali otroke, učiteljice in šoferja mimoidoči z golimi rokami. Avtobus je gorel pol ure, preden so na kraj prišli prvi gasilci.
Otroke so odpeljali v različne bolnišnice po Jeruzalemu in na Zahodnem bregu. Nekateri so bili pogrešani, drugi nerazpoznavni. Birokratske ovire, preko katerih se morajo prebijati starši do otrok, so nerazumne. Nekateri med njimi nimajo osebnih dokumentov pravih barv in ne morejo prečkati vojaških nadzornih točk.
Eden izmed otrok na avtobusu je bil tudi Abedov sin, petletni Milad. Zgodba ne obsega le neskončnega dneva groze v njegovem življenju, je analiza večdesetletne tragedije na tem območju.
Delo je prejelo Pulitzerjevo nagrado za splošno stvarno literaturo 2024.
Objavljeno: 27.01.2025 13:58:56
Zadnja sprememba: 27.01.2025 13:58:56
Ura je bila 9.09, štiriindvajset minut po trčenju. Edad je bil prvi Izraelec na kraju. Ravno ko je prišel tja, je iz nasprotne smeri pripeljal vojaški rešilni avtomobil, iz ramske vojaške baze le kakšen kilometer naprej. Še vedno pa ni bilo na spregled nobenega gasilnega avtomobila. Edad se je vrnil v svoje vozilo in sporočil, da gre za množično nesrečo, vendar ni vedel, ali je sporočilo prišlo do cilja. Poskusil je s svojim mobilnim telefonom – ni bilo signala – potem pa prosil vojaškega zdravnika, naj pokliče Mado po svojem komunikacijskem sistemu, ki ga imajo izraelske obrambne sile.
(str. 125)
