Dano tisto uro : spomini na hude čase

Zdaj pa vstane moj advokat in reče glavnemu sodniku: “Tovariš predsednik, dovolite mi vprašanje obtoženemu Vinku Šega.” Z ljubeznivim pogledom k mojemu advokatu je sodnik rekel: “Ja.” Potem se moj zagovornik z vzvišenim pogledom obrne k meni in me vpraša: “Obtoženi Šega, ali obsojate vojnega zločinca škofa Rožmana?” “Ne!” sem takoj odločno odgovoril. Zdaj se je oglasil predsednik sodnega senata z veliko močnejšim glasom: “Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!” Popolnoma miren sem mu odgovoril: “Ne vem za nobeno njegov zločin, pač pa za veliko njegovih dobrih del.” Sodnik je s huronskim vpitjem nadaljeval: “Pa mi vemo, imamo dokumente. Obsodite vojnega zločinca škofa Rožmana!” “Ne morem ga soditi, ker sem njegov duhovnik,” sem mirno in odločno odgovoril. Predsednik senata ni odnehal, vpil je še naprej, ves hripav: “Pa če ga ne morete obsoditi kot duhovnik, ga obsodite vsaj kot Slovenec!” “V meni je ena in ista oseba, duhovnik in Slovenec,” sem odgovoril sodniku, ki me je gledal z izbuljenimi očmi in ves zasopel.
Moj advokat je spet prosil sodnika za besedo, in ta mu jo je dal. Obrnil se je k meni: “Obtoženi Šega, ali ste še naprej pripravljeni spolnjevati naročila iz Vatikana?” Odgovoril sem mu kratko: “Seveda!” Spet se je oglasil sodnik: “In če bo iz Vatikana prišlo naročilo, da morite Slovence – pa jih boste moril?” Moj odgovor je bil spet kratek: “Tako naročilo iz Vatikana ne bo prišlo.” Točka je bila s tem končana. Izza sodne mize je prišla ocena v tretji osebi: “Obtoženi Šega je tako sfantaziran, da ni več prišteven.”
Bilo je že sredi noči, ko so nas pod stražo odvedli v celice.
(str. 82-83)