Dar morja

Človek ne more zbrati vseh lepih školjk na obali. Zbere jih lahko le nekaj in lepše so, če jih je malo. Ena mesečeva školjka je lepša kot tri. Na nebu je en sam mesec. En dvojni sončni vzhod je dogodek, šest jih je že niz, kot teden šolskih dni. Postopoma se človek znebi odvečnega in ohrani le dovršene primerke; ne nujno redke školjke, ampak popoln primerek njegove vrste. Postaviš ga posebej, samega zase, obkroženega s prostorom, kakor otok.
Kajti samo, če je njen okvir prostor, lepota vzcveti. Samo v prostoru so dogodki in predmeti in ljudje enkratni in pomembni – in zato lepi. Drevo pride do izraza, če je za njim prazen obraz neba. Nota v glasbi postane pomembna zaradi tišine, ki jo obkroža. Sveča cveti v prostoru noči. Celo drobne in vsakdanje stvari postanejo pomembne, če jih oblije prostor, kakor nekaj jesenskih trav v kotu orientalske slike na sicer praznem platnu. (str. 87-88)



Tudi Cerkev je imela že od nekdaj veliko moč osredinjanja za ženske. Koliko stoletij so imele ženske tisto tiho uro, ko jih ni moglo nič zmotiti, ko so se lahko zbrale. Nič čudnega, če je bila ženska glavni steber Cerkve. Tu je imela vse ugodnosti lastne sobe, časa za samoto, tišine, miru, vse obenem in sprejeto z odobravanjem tako družine kot skupnosti. Tu je nihče ni mogel zmotiti z brezobzirnim klicem “mama”, “žena”, “ljubica”. Tu je bila ženska končno in na globlji način cela, ne razpeta med tisoč nalog. V tisti uri se je lahko vsa in v celoti predala bogoslužju, molitvi, občestvu in bila v celoti sprejeta. In v tem dajanju in sprejetosti se je prenovila, vrelci so se spet napolnili. (str. 37-38)