Debeli zidovi, majhna okna

V Sloveniji živečega mehiškega pisatelja, ki tukaj tudi piše in vodi neodvisno gledališče, smo že spoznali po zbirki esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, na tem mestu obravnavana knjiga pa je njeno nadaljevanje oziroma nadgradnja. Avtorja poznamo tudi po dejstvu, da pripada trojici pisateljsko uspešnih tujcev, poročenih s Slovenkami. Poleg njega sta to še Američan Noah Charney in Francoz Mathias Rambaud, vsi trije pa slovenske bralce seznanjajo s svojimi občutki o Sloveniji in Slovencih in jim tako postavljajo precej zgovorno ogledalo. Carlos Pascual je večni popotnik, ki je v življenju zamenjal že veliko stalnih bivališč. Njegovo zadnje se je izkazalo za dolgoročno in na čustveni ravni zelo vezano, čeprav mu po osmih letih bivanja v eni najmanjših in tudi najbolj homogenih držav na svetu paradoksalno še vedno ni uspelo ujeti njenega bistva. Morda tudi zaradi debelih zidov in majhnih oken, za katerimi naj bi se radi skrivali njeni prebivalci, bili znotraj njih celo hrupni, a žal težko dostopni za tiste, ki trkajo po njihovih vratih. In prav to najbolj intrigira pisatelja, ki ga raziskovanje človeške duše zanima bolj kot naravne in kulturne znamenitosti območja, na katerem se nahaja – čeprav o njih ve zelo veliko, več kot prenekateri avtohtoni prebivalec. Ali kot pravi sam, izvedeti želi »kako človeške drame prenašamo na različnih nadmorskih višinah, pod različnimi barvami neba in v različnih podnebnih razmerah.« In sedaj je na vrsti Slovenija.