Dekleta španskega bezga

Pričujočo knjigo si lahko izbereš iz napačnih razlogov. Živopisna roza, lila naslovnica in naslov »Dekleta španskega bezga« te utegneta napeljati k misli, da je to nekaj sproščujočega, poletnega branja. Recimo, da so te maaajčkeno »nategnili«. A ne prehudo. Preden ugotoviš, da si sredi poustvarjanja zelo resnične zgodovinske zgodbe o »ravensbruških gospeh«, o poljskih »zajkljah«, na katerih so izvajali grozljive poskuse – operacije, zaradi katerih so po koncentracijskem taborišču in mnoge še kasneje poskakovale kot zajčki, si že globoko v zgodbi in ni druge, kot da jo prebereš do konca. Zgodba je namreč strašno zanimiva že zato, ker je malo znana, mogoče kje ali komu vseeno bolj? (Ko »googlaš« je menda res na voljo veliko dodatnega, tudi slikovnega, materiala.) Gre za dokaj obsežno knjigo, pisateljica, ki je sicer novinarka, je znala dobro raziskovati, obiskala je vsa prizorišča, muzeje, knjižnice, arhive, ljudi, dodala domišljijo. Spremljamo tri ženske zgodbe; zgodbo žrtve, mučiteljice in rešiteljice. Caroline Ferriday je resničen zgodovinski lik, ameriška dobrotnica. Bila je aktivistka že pred vojno, prostovoljno je delala na francoskem konzulatu. Sicer pripadnica newyorške smetane, igralka na Broadwayu, je po vojni pomagala tudi vsem zajkljam, da so prišle v Ameriko, kjer so jim oskrbeli poškodbe, za njih poskrbeli sponzorsko, fizično in psihično. Skupina petinsedemdesetih žensk je Caroline do smrti klicala »botra«. Povsem drugačen lik, je lik nemške zdravnice Herte Oberhauser, ki je svoje frustracije, predvsem, da kot ženska ne bo mogla izvajati kirurških posegov, v vojnih zgodovinskih pogojih to vseeno lahko izživela. Žal na popolnoma izprijen način. Ker so zdravniki Hitlerjevemu tesnemu prijatelju »zašuštrali« nogo in je od sepse umrl, je njena ekipa poustvarjala nešteto ponovitev z namerno zastrupitvijo udov in zdravljenjem s sulfonamidi, da bi odkrili vzrok smrti. Mnoge so pri poskusih takisto umrle, mnoge ostale pohabljene. Herti so sodili na Nürnberškem procesu, a se je vislicam, za razliko od nekaterih moških kolegov, izognila. Tu sta še Kasia in Zuzana, sestri, ki ju je pisateljica ustvarila tako, da sta postali predstavnici vseh poljskih »zajkelj« in sestrskega odnosa med njimi. V taboriču so se namreč medsebojno podpirale. Za njih so posebej skrbele tudi ostale zapornice, tako da so jih skrivale, menjale taboriščne številke, se odpovedovale hrani, “švercale”. Knjiga je na trenutke »moreča«, a se vseeno strinjam s platnicami, je tudi »lila-sproščujoča«; vojna gre mimo, treba je najti stare ljubezni, poskrbeti za pravična sojenja, preboleti, na novo zgraditi svet in življenje, na novo zacveteti – kot zacveti španski bezeg po dolgi, mrzli, temni zimi. Zopet bi nam zgodovinski spomin lahko pomagal – tudi pri razmišljanju in ravnanju na drugih področjih.