Deklice : sedem pravljic
Žanr | pravljica |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Sanje |
Prevod |
Mateja Seliškar Kenda |
Ključne besede | Deklice, Literarni junaki, Ljudske pravljice, Priredbe |
Sedem zgodb in sedem zgodbic o deklicah, ki odraščajo. Na poti odraščanja pa spoznavajo, kaj je to pravo življenje. O tem, kako iščejo princa svojih sanj, pa ga ne najdejo. Oziroma ga najdejo v obliki kralja, ki pa še zdaleč ni podoben princu iz sanj. O tem, kako se same podajo v širni svet in preizkušajo meje, do katerih lahko v tem neprijaznem svetu gredo. O smrti matere, po kateri je potrebno hitro odrasti. O tem, da so včasih žabci prijaznejši od princev in z njimi ni nič narobe. Zato tudi ni potrebno, da se spremenijo v princa. O prijateljstvu in tudi rivalstvu med sestrama, ampak na koncu vedno zmagajo vezi, ki jih nikoli ni mogoče prekiniti. Ni vse zlato, kar se sveti. O tem, kako skrbeti za sestro in se zanjo žrtvovati, čeprav je mrtva. Ampak na koncu se žrtvovanje močno poplača. Princ ne prebudi mrtve sestre, kot vedno. Prebudi pa nekaj drugega. O tem kako je potrpežljivost lepa čednost. In čeprav smo močno drugačni od drugih in moramo res dolgo čakati in princ nikoli ne pride, pride mornar. Ki mu ni potrebno razlagati o drugačnosti. Kot je zapisano na zadnji strani platnic, je Anne Schaap, nizozemska mladinska pisateljica in ilustratorka, obudila nekaj klasičnih pravljic, dve Perraultove in pet Grimmovih. Mogoče vas bo kaj spomnilo na pravljico o Janku in Metki, Trnuljčici. Napisano na zadnji strani platnic pa tudi nas, glede na to, da se deklice ne pustijo ustrahovati lenim kraljem in malomarnim očetom in za rešitev ne potrebujejo princev, koliko gre pravljicam verjeti? Ali je resnično življenje res pravljica, kjer se vse srečno konča? Predvsem pa tekom življenja spoznamo, da smo na ta svet prišli sami in bomo sami z njega tudi odšli. Torej se lahko zanesemo samo nase. Princi in čarobne palice pa so stvar pravljic.
Objavljeno: 28.01.2024 11:38:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:10
“Sredi hodnika temna postava trdno drži njeno sestro. Za vrat, se zdi, to pa nikakor ne gre, to se ne sme nikoli zgoditi, in vendar na lastne oči vidi, da se to dogaja, in vidi tudi, kako se njena sestrica zvija in zamahuje okrog sebe, ampak seveda za ogromnega moža v črnem plašču ni primerna nasprotnica, in Ana, ta Ana, ki ni več Ana, iz sebe spravi srhljiv krik in se z glavo naprej zapodi proti dvojici.” (str. 140)