Delci svetlobe

Slovenski pisatelj Lenart Zajc se nam z letošnjim letom predstavlja z znanstveno-fantastičnim romanom Delci svetlobe – dejstvo, ki bi presenetilo marsikaterega bralca, ki ga pozna po lahkotnejših in manj družbeno/moralno angažiranih tekstih Američanka in Agencija, a je Zajc ljubezen do tovrstne žanrske zvrsti nakazal že v leta 2002 izdanih kratkih zgodbah Zgodbe iz teme in delno tudi v leta 2004 izdanem Hevimetalu. Da mu je zvrst blizu in da z veliko vnemo prevprašuje načelnost in moralnost vse večjega in intenzivnega prepleta našega sveta s programskim, mrežnim in računalniškim, dokazuje Zajc tudi v romanu Delci svetlobe, ki je postavljen v današnji čas in lokalni (ljubljanski) prostor, saj nas že s prvo stranjo in vsemi kasnejšimi uvodi v posamična poglavja zasuje s strokovnimi, tehničnimi, programerskimi, računalniškimi oz. ikt-jevskimi podatki. Ti so uvod v zgodbo o človeku, ki je ustvaril računalniško igro, ki je tako življenjska, da je oz. bo postala “hit”, njen stvarnik pa ima posledično vseobsegajoč kompleks boga. Zajc zgodbo nadgradi s prepletom igričarskega oz. domišljijskega “vesolja” z realnim in začini s trkom našega sveta ob svet domišljijskih likov, ki naj bi živeli le v programskem svetu računalnikov… Da temu ni tako, na svoji koži občutijo vsi človeški junaki, le nekateri med njimi pa so človeški v tej meri, da se nad (ne)moralnostjo igre in igralskih situacij zamislijo, zgražajo in tudi reagirajo.