Delfin: poti sanj vodijo k resnici
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | perujska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2002 |
Založba | Eno |
Prevod |
Vera Čertalič |
Ilustracije |
Saša Kladnik |
PAZI SE BITJA, IMENOVANEGA ČLOVEK
Na platnicah knjige je zapisano: »Delfin je zgodba o pogumu in boju zoper lastne strahove in omejitve. Opominja nas, da je v življenju več, kot je videti na prvi pogled – da nekatere stvari lahko odkrijemo le, če sledimo lastnim pravilom. To je zgodba o upanju, ki odstira tolikokrat spregledano in pozabljeno čarobnost sveta. Sledite svojim sanjam, prisluhnite notranjemu glasu in dopustite, da vas Delfin popelje na najbolj čarobno potovanje – na uresničevanje osebne usode.«
Delfin Danijel Aleksander se ni želel pokoriti zakonom jate. Sledil je svojemu srcu, zapustil jato – znano, varno okolje – in se odpravil na pot sanj. Želel je najti popoln val. Na poti iskanja le-tega je srečal številne živali, s katerimi si je delil življenjski prostor. S pripovedovanjem življenjskih izkušenj so mu odstrle številne zgodbe, nove poglede. Srečal pa je tudi človeka … ljudi. Ni odveč, če opozorim, da nas je kit grbavec, katerega je Danijel srečal med svojim potovanjem, označil s sledečimi besedami: »Pazi se bitja, imenovanega človek!« (Črne pike, ki iz morja vleče vse oblike življenja.)
Danijel je sklenil, da ima(j)/(m)o vsi sanje, edina razlika je v tem, da se nekateri vztrajno bori(j)/(m)o in trudi(j)/(m)o, da bi ne glede na tveganje spoznali svojo usodo, drugi pa se boji(j)/(m)o izgubiti, kar ima(j)/(m)o, in se preprosto ne meni(j)/(m)o zanje. Danijel pa je sledil modrosti srca in glasu morja. Drznil si je in uspel …
Delfin Danijel Aleksander smo pravzaprav mi vsi. Danijel je prispodoba nas samih … od otroštva – ko s sanjanjem nimamo težav, adolescence in odrasle dobe, ko smo vse preveč vpeti v neke spone in le redko sanjamo. Preprosto si več ne upamo. Živali so prispodoba za najrazličnejše ljudi, ki jih srečujemo vsakodnevno. Z nekaterimi vzpostavimo stike, z drugimi se le mimobežno srečamo. Glas morja pa je glas modreca, tudi naš notranji glas. Pomembno je, da ne pozabimo sledečega: »SANJE IMAMO ZATO, DA JIH URESNIČIMO! V SVETU SANJ JE VSE MOGOČE!«
Objavljeno: 22.05.2015 08:25:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:30
In tik preden se je hotel obupano predati, se je spomnil, kaj mu je reklo morje: »V življenju pride čas, ko ne moreš storiti drugega, kot nadaljevati svojo pot …« Danijel se je zavedel, da popolni val ne bo prišel k njemu. Moral ga bo najti. /…/ Danijela je zgrabila panika. Ta deskarja pripadata bitjem, o katerih je slišal, da so odgovorna za vse razdejanje, kar ga je opazoval na svojem potovanju. Začel se je spraševati: »Je to konec potovanja? Bom umrl?« Morje mu je odgovorilo: »Kamor si namenjen, ni stez, ni poti, samo tvoji vzgibi. Sledil si znamenjem in nazadnje prispel. Sedaj moraš tvegati skok v neznano, kajti sam moraš spoznati, kdo se moti, kdo ima prav, kdo si.« /…/ Danijel je prisluhnil srcu, ki mu je šepetalo, naj jima zaupa, čeprav je videl grozote, ki jih je zagrešila njuna vrsta; zaslutil je namreč, da z deskanjem zapuščata svoj svet, ker želita slediti svojim sanjam. /…/ Morje je zašumelo: »So stvari, ki bodo vselej močnejše od časa in daljave. Globlje od jezikov in navad. Kot je slediti svojim sanjam in se spoznavati. In deliti z drugimi čarobnost, ko jo odkrijemo …«