Delno ženska
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | indijska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Irena Levičar |
Ključne besede | Bogovi, Družbena izključenost, Družine, Kolonializem, Ljubezen, Neplodnost |
Kdo je (lahko) ženska?
Roman Delno ženska je bil napisan v južnoindijskem jeziku tamilščini in predstavlja enega prvih slovenskih prevodov iz del sodobne indijske književnosti, ki ni napisana v angleščini. V delu spremljamo zgodbo zakoncev Kalija in Pone, ki kljub revščini živita polno življenje, njuno srečo kali le dejstvo, da Poni nikakor ne uspe zanositi. Mladi par skuša najti srečo in veselje v drugih stvareh, vendar ju kar naprej obhajajo dvomi. Za njuno negotovost je kriva predvsem družba, ki ju pomiluje oziroma nikakor ne more sprejeti dejstva, da nimata otrok. Tako neznanci kot tudi prijatelji in sorodniki ju gledajo postrani, ugibajo, kdo od njiju je ‘kriv’, da sta še vedno brez otrok, ves čas morata prenašati takšne in drugačne opazke in nasvete, kaj vse bi morala storiti, da bosta končno postala starša. Paru ne pomaga nobeno zdravilo, nobena molitev in noben ritual. Ljudje Kalija nagovarjajo, naj si vendar najde še drugo ženo, vendar Kali, ki tu in tam pomisli tudi na to možnost, ve, da ga bo Pona, če bo domov pripeljal drugo žensko, zapustila. Stvari se zasukajo, ko sorodniki Poni predlagajo, naj se udeleži zadnjega dneva tradicionalnega festivala kočij. Na ta dan vsi moški postanejo bogovi, ženskam, ki želijo zanositi, pa je dovoljeno, da si enega izberejo in se mu prepustijo. Roman Delno ženska, ki je poln tako čudovitih in slikovitih kot surovih in okrutnih podob ruralne Indije in tradicionalne indijske družbe, je po izidu sprožil tako silovite napade in proteste, da je avtor za nekaj časa prenehal s pisanjem.
Objavljeno: 23.11.2021 16:17:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:46
Pa naj ima prav. Saj ne pričakujeva, da bodo najini otroci skrbeli za naju, ko bova stara. Dovolj je, da imava lahko zaradi njih družabno življenje. Zdaj sva prisiljena, da se vedeva kot nedotakljivi, v strahu, da pogled na naju ali najin dotik prinaša nesrečo. Vse, kar si želiva, je pokazati tem ljudem, ki naju želijo izobčiti, da sva tudi midva človeka. (str. 115)