Deveterica: resnična zgodba o skupini žensk, ki je preživela grozote nacistične Nemčije

Avtorica Gwen Strauss je skozi svoje petletno raziskavo ustvarila nepozabno zgodbo devetih žensk, ki jim je uspelo skoraj nemogoče. Za nastanek knjige je potovala po različnih krajih in po poti pobega deveterice, obiskovala arhive, spominske centre, iskala zapise teh žensk, tudi drugih žensk, ki so bile jetnice v času druge svetovne vojne, veliko se je srečevala z družinskimi člani teh žensk in njihovimi prijatelji. Gre za resnično zgodbo, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in dejanskih zapisih, predvsem pa se je avtorici zdelo pomembno, da odkrije skrivnosti, ki so jih dolga leta nekateri zamolčali. Hélène Podliasky, ena izmed devetih žensk, je pravzaprav avtoričina prateta, ki ji je leta 2002 zaupala zgodbo, ki je ni povedala še nikomur oziroma le redkim. Tako se je njeno raziskovanje začelo. Gre za zgodbo devetih žensk, ki so se v drugi svetovni vojni pridružile francoskemu odporniškemu gibanju Résistance. 21. aprila 1944, ko so v Franciji oznanili, da bodo imele ženske volilno pravico, predvsem zaradi sodelovanja pri odporniškem gibanju, je bilo že skoraj vseh devet žensk pridržanih ali deportiranih. Prijateljstvo med njimi se je oblikovalo medtem, ko so se srečevale v različnih krajih, ječah, prehodnih taboriščih in v taborišču Ravensbrück na severu Nemčije. Prijateljstvo pa se je močno okrepilo, ko so pristale v delovnem taborišču v Leipzigu. Tik pred koncem vojne, 14. aprila 1945, ko so bili zavezniki že skoraj pred vrati, so jih nacisti prisilili na pohod smrti, takrat so se odločile, da pobegnejo. Zgodba opisuje njihovo tragično izkušnjo koncentracijskih taborišč, pot pobega in kako so se po osvoboditvi skušale vrniti nazaj v svoja življenja. Avtorica tudi opisuje življenje vseh osvobojenih iz druge svetovne vojne, kako so kasneje trpeli za različnimi posledicami vojne. Veliko preživelih žensk v Franciji je bilo po vojni preziranih zaradi domnevne »horizontalne kolaboracije«. Vendar so prav ženske bile prve, ki so pričele ustanavljati podporne skupine in društva, saj so se spomnile, kako pomembno je bilo njihovo prijateljstvo za njihovo preživetje. Večina od deveterice ni ostala v stiku do šestdeset let pozneje, ko so se ponovno srečale in z družinami končno spregovorile o svojem pobegu.