Dežela drugih. Del 1, Vojna, vojna, vojna
Žanr | družinski roman (tudi rodbinski), zgodovinski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Kapučino |
Prevod |
Saša Jerele |
Ključne besede | Družinska saga, Kolonizacija, Matere in hčere, Položaj žensk, Tujost, Vojna |
"Toda zdaj, ko je prispela v te kraje, v njegovo deželo, se je počutila izgubljeno."
Leïla Slimani, ki je zaslovela s pretresljivim romanom Uspavanka, se v tridelni zgodovinski pripovedi Dežela drugih vrača k svojim maroškim koreninam. V prvem delu, naslovljenem Vojna, vojna, vojna, sledimo družini Belhadž v zadnjih letih francoske kolonialne oblasti nad Marokom. Amin, bivši vojak v francoski vojski, na podedovano posestvo na obrobju mesta Meknes pripelje mlado ženo, Alzačanko Mathilde. Poln visokoletečih ciljev vse svoje moči usmeri v to, da bi izpolnil dano obljubo očetu in poskrbel, da bo njihova zemlja nekoč bogato obrodila. Mathildino zmagoslavje ob poroki s čednim Aminom in vznemirljiv občutek pustolovščine, ko se je podala v drugo deželo, zamenjajo tiho obžalovanje, dvom, predvsem pa občutek lastne tujosti in prepuščenosti drugim, v svojem ognjevitem značaju niha med uporništvom in vdanostjo. Ob njej v ospredje prihajajo še drugi ženski liki, hči Ajša ter Aminova mati in sestra, ki poosebljata nasprotje med togo tradicijo in težnjo po svobodi. V samotni hiši na griču, kjer v viharni zvezi živita zakonca Belhadž, njihovo sosedstvo pa predstavlja spoj domačinov in kolonov, se odvijajo osebne drame. V ozadju pa se razplamteva burno družbeno dogajanje, počasi tudi v njihovo odmaknjenost prodirajo vse glasnejše zahteve po maroški neodvisnosti. Zaradi dovršene, večplastne pisave s prepričljivo prikazanimi literarnimi osebami lahko z navdušenjem pričakujemo nadaljevanje zgodbe.
Objavljeno: 06.04.2022 09:10:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:54
Vse v pokrajini je bilo nepričakovano, drugačno od tistega, kar je poznala dotlej. Potrebovala bi nove besede, celo besedišče, očiščeno preteklost, da bi lahko povedala, kaj čuti, opisala tukajšnjo svetlobo, tako močno, da morajo ves čas pripirati oči, in osuplost, ki jo je dan za dnem prevzemala, ko je strmela ob vsej tej skrivnostnosti in lepoti. Nič ji ni bilo domače, niti barva neba, ne okus vetra, ki ji je ostajal na jeziku in ustnicah. Vse se je spremenilo. (str. 24)