Dežela pozabe

Pripovedovalec zgodbe je bil že v svojem najzgodnejšem otroštvu skrajno nezaupljiv do starejšega slepega soseda, ki so ga v družini poimenovali kar Dedek Mrak. Po nesreči, ki se mu je pripetila kot mlademu dečku in mu je Dedek daroval celo svojo kri ter zaradi tega umrl, pa je imel občutek, da je z njim postal dokončno združen za vselej. Nasledil je njegovo preteklost in z darovano krvjo tudi njega samega, najsi si je tega želel ali ne. V dobi odraslosti, ko kot geolog raziskuje sibirske kraje in si ogleduje tamkajšnja zapuščena taborišča, Mrakovo življenjsko zgodbo, ki je bila skrbno varovana kot skrivnost, končno tudi razkrije – bil je vodja taborišča. Zgodba se bere kot bi sledili spominu, nenehno se levi, se vrača nazaj, zastaja in si pretanjeno ogleduje, razmišlja in preskakuje. Iz besedila pa ob natančnih zapisih in vtisih veje globoka, nemalokrat tesnobna tišina. Ja, lahko bi rekli, da tudi bolečina – ta korenini v skritih in mračnih poglavjih sovjetske preteklosti, ki jo skuša avtor z zapisom rešiti pred pozabo. Presunljiva, slikovita, zgoščena, poetična pripoved.