Diši po dosegljivem : roman
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Ključne besede | Družbene razmere, Mladostniki, Slovenija, Študenti, Študentsko gibanje |
Knjiga Monike Žagar Diši po dosegljivem opisuje študentsko življenje v letih od 1969 do 1974 skozi oči študentke Marjane. Študentka Marjana je sicer Primorka, a zaradi študija začne živeti v Ljubljani. Prebija se skozi vsakdan in spozna veliko novih prijateljev. Študentsko delo je vir preživetja. Marjana v teh letih konča študij angleščine in nemščine. Spozna tudi študij v tujini, ker se udeleži poletne šole v Londonu in si želi intelektualnih izzivov. Zelo pomembno mesto v življenjih študentov in študentk predstavljata tudi druženje in glasba. Že zelo kmalu po začetku študija se nekaj študentov in študentk odloči, da bodo stanovali v neke vrste komuni v Mednem. Ker skupaj stanujejo in tudi odrastejo (kar pomeni, da se nekateri odselijo, nekateri dobijo otroke), se med njimi spletejo posebne vezi. Včasih tudi ljubezni. Običajno študentsko življenje, na katerega pa vpliva tudi splošna politična situacija. Hladna vojna, napad čet Varšavskega pakta na Češkoslovaško, ameriška agresija v Vietnamu, življenje v Jugoslaviji. Opisano je tudi Gledališče Pupilije Ferkeverk in študentsko gibanje v Sloveniji v tem obdobju. Študentje se seveda na dogodke odzivajo in si želijo, da bi se jih tudi slišalo. Včasih uspe, včasih ne. Nihče pa ne more reči, da niso vsaj poskusili. Študentsko obdobje je čas preizkušanja meja in iskanja svojega mesta v svetu. Gre za zanimivo kroniko nekega časa. Kakšno pa je študentsko življenje danes? Verjetno v osnovah še vedno enako.
Objavljeno: 01.07.2023 20:45:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:20
“Na zaključni slovesnosti so nas verjetno vsi sovražili in oboževali hkrati, kajti naša točka je v hipu zbrisala spomin na vse predhodne recitacije, pesmi, balet, stand-up vložke, dramske scene in obiskovalce pripravila do tega, da so se pridružili našemu petju in začeli poplesavati. Iz poškrobljenega programa se je razvil sproščen ples, mi trije pa nismo imeli izbire, ha, prav prisilili so nas, da smo igrali in peli še naprej. Tudi vsi drugi so zapeli, in če bi potrebovali dokaz o planetarni povezanosti naše generacije, bi zadostoval pogled na pisane plesalke in plesalce mednarodne šole v Londonu.” (str. 278-279)