Divja robotka
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Izola, 2023 |
Založba | Grlica |
Prevod |
Karmen Filipič |
Ključne besede | Dom, Gosi, Narava, Otoki, Preživetje, Prijateljstvo, Roboti, V mladinskem leposlovju, Živali |
Peter Brown je ameriški pisatelj in ilustrator. Zato so tudi ilustracije v znanstveno fantastičnem mladinskem romanu zelo pomembne. Kako je, ko združite robota in gosaka na otoku, polnem živali? Kako je, ko morajo živali hkrati poskrbeti za svoje preživetje, kar pomeni, da so druga drugi tudi hrana? Kako je, ko morajo živali, če želijo preživeti, med seboj tudi sodelovati? Živijo na otoku, odvisne so samo same od sebe in vremenskih pogojev. Roboti nimajo čustev, zato težko sodelujejo in sočustvujejo z drugimi. Ampak Roz dokaže, da se da. Potrebno se je znajti, posvojiti gosaka, si pridobiti zaupanje. To robotom sicer ni v navadi. So pa zelo dobri v opazovanju in učenju. V opazovanju in učenju pa niso dobri le roboti, ampak tudi živali. Tudi v živalih pa je nekaj robotskega. Vsak dan ob istem času zažgolijo isto pesem, vsak dan ob istem času se pojavijo na istem kamnu. Ali smo si roboti in živa bita res tako različni, kot se zdi na prvi pogled? Najpomembnejša lekcija življenja pa je, da sami nismo vsemogočni, da je samo v slogi moč in da kljub vsemu, roboti vedno ostanejo roboti, živali pa živali. Lahko se potopimo v druge svetove, svojemu pa nikoli ne moremo ubežati. Ob pretresljivi zgodbi pa je vredno razmisliti o prepletu tehnologije in narave. To vprašanje postaja vsak dan bolj pomembno. Ali se bomo znali z njim spopasti na pravi način, brez žrtev?
Objavljeno: 06.04.2024 20:36:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:57
“Začelo se je s pticami. Kadar je bila Roz v bližini, so bile vedno plašne. Zastrmele so se vanjo, zavreščale in odletele. Zdaj, ko je bila zamaskirana, jih je lahko mirno opazovala čisto od blizu. Opazila je, da vsako jutro sinice letijo mimo istih cvetlic in žgolijo enak napev. Videla je, da vsak popoldan škrjanec prileti na isto skalo in poje enako pesem. Ugotovila je, da se vsak večer dve sraki vreščeče pogovarjata preko istega travnika. Po večtedenskem robotskem proučevanju ptic je vedela, kakšno pesem bo zapela katera ptica, kdaj in tudi zakaj bo zapela. Roz je začenjala razumeti ptice. Začenjala je razumeti tudi ježevce, močerade in hrošče. Odkrila je, da imajo živali skupen jezik, le drugače ga govorijo. Lahko bi rekli, da vsaka vrsta govori v svojem narečju.” (str. 46-47)