Divji detektivi

“Joaquin Font, ulica Colima, kolonija Condesa, México DF, oktober 1976. Zdaj ko si dnevi sledijo hladno, s hladnostjo dnevov, ki si sledijo, lahko rečem, brez kakršnekoli jeze, da je bil Belano romantik, pogosto osladen, dober prijatelj svojih prijateljev, si mislim, upam, čeprav nihče ni točno vedel, kaj razmišlja, verjetno niti on sam. Ulises Lima, nasprotno, je bil dosti bolj radikalen in bolj srčen. Včasih se je zdel kot Vachéjev bratec, včasih pa kot marsovec. Čuden vonj je imel. Vem, to lahko rečem, to lahko potrdim, kajti ob dveh nepozabnih priložnostih se je okopal pri meni doma. Bodimo natančni: ni smrdel, imel je nenavaden vonj, kot bi pravkar prišel iz močvirja in puščave obenem. Skrajna vlaga in izsušenost, izvorna juha ter opustošena in mrtva pustinja. Istočasno, gospodje! Resnično vznemirjajoč vonj! Čeprav je mene, iz razlogov, ki tukaj niso pomembni, spravljal ob živce. Njegov vonj, hočem reči. Značajsko sta bila Belano ekstrovertiran, Ulises pa introvertiran. Se pravi jaz sem bil bolj podoben slednjemu. Belano se je znal gibati med morskimi psi bolje kot Lima in brez kakršnega koli dvoma dosti bolje kot jaz. Napravil je boljši vtis, znal je manevrirati, bil je bolj discipliniran, pretvarjal se je z večjo sproščenostjo. Dobri Ulises je bil tempirana bomba, kar je družbeno mišljeno, slabše: vsi so vedeli ali pa slutili, da je tempirana bomba, in nihče, kar je očitno in opravičljivo, si ga ni želel preveč blizu. Ah, Ulises Lima … Kar naprej je pisal, tega se v zvezi z njim najbolj spominjam, po robovih knjig, ki jih je ukradel, in po tistih, ki jih je navadno izgubil. In nikoli ni pisal pesmi, pisal je verze, ki jih je pozneje posrečeno povezoval v dolge, nenavadne pesmi … Belano, nasprotno je pisal v zvezke … Še vedno mi doljujeta denar …”
(str. 232-233)