Divji spust
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2018 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Zorenja |
Prevod |
Andraž Banko |
Ključne besede | Cerebralna paraliza, Fantje, Invalidi, Prijateljstvo, V mladinskem leposlovju |
Geoff Havel uči na osnovni šoli v Kinrossu v Avstraliji. Otroci ga vedno znova presenečajo s fantastičnimi zgodbicami, ki jih pišejo ali si jih pripovedujejo. Napisal je že več mladinskih romanov, med njimi nekaj nagrajenih. Tudi njegov mladinski roman z naslovom Divji spust je bil leta 2017 izbran v mednarodno IBBY zbirko knjig za otroke s posebnimi potrebami. Prejel je tudi nagrado Združenja družinskih terapevtov Avstralije. Ian in Warren, dva prijatelja, poznana tudi kot Prekla in Ranga, obožujeta skejtanje in računalniške igre. James, fant njune starosti, pa se nekega dne priseli na njuno ulico. James je zaradi hude bolezni na invalidskem vozičku, si pa želi istih stvari, kot njegovi vrstniki. Bistrost in humor mu nista tuja, zato se fantje med seboj hitro spoprijateljijo. James s pomočjo zmore vse, razen skejtanja. Zato se Ian in Warren, medtem ko je James v bolnici, domislita, kako bi tudi James lahko skejtal. Da ne bomo razkrili preveč, naj povemo, da se poskus ni prav dobro obnesel, je pa Ian izkusil kako je, če si zaljubljen. Že vez med Ianom in Warrenom je zelo močna, prijateljstvo je pristno in prestane tudi hude preizkušnje. Fanta se ne dasta zmesti odraslim. James pa v njuno prijateljstvo prinese novo dimenzijo, saj fantje dokažejo, da se s skupnimi močmi lahko premaga še tako težke ovire. Velik ščep prijateljstva je vse, kar v življenju potrebujemo.
Objavljeno: 05.07.2018 19:27:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:02
“Z Jess odrineva kavč, in ko se začne premikati, skočim gor. Najprej se ziba v vse smeri, ampak potem Ranga dobro prime palico z nogami in kavč se umiri. Med nama je Ranga, ampak vseeno slišim, kako se James glasno smeji. Točno tako je, kot sem si predstavljal, vendar se mi zdi drugače od naših testnih voženj. Kavč se zdi nestabilen. Vsakič, ko Ranga malo zavije, se sunkovito nagne vstran. Mogoče zato, ker se James ne more dobro nagniti v ovinke. Malo ga meče naokoli, še posebej ko Ranga zavije levo v krožišče. Rahlo sem živčen. Poleg tega, da kavč negotovo zavija, se mi zdi tudi pretežak, da bi ga lahko dva na hitro ustavila. Kaj, če se zdaj pojavi avto? Zaradi hrupa koleščkov s skejtov in Jamesovega glasnega smejanja nimamo šans, da bi slišali, ali se kakšen bliža iz stranske ulice. Ampak ne. Zelo malo verjetno je, da bi bil ob tem času tukaj kakšen avto. Ulice so ponavadi prazne. Vse bo v redu.” (str. 109)