Dnevnik : 1942-1944

Žanrdnevnik, spomini, življenjepis / biografija
Narodnostfrancoska literatura
Kraj in leto izidaTržič, 2009
Založba
Prevod Jana Zidar
Ključne besede Dokumentarno gradivo, Judje, Koncentracijska taborišča, Spomini, Spominske knjige, Vojna, Zgodovina
Število strani

238

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Življenje v okupiranem Parizu skozi oči mlade Judinje

Hélène Berr se je rodila leta 1921 v Parizu, v stari francoski družini judovskega rodu. Po končani srednji šoli in maturi je diplomirala iz angleškega jezika in
literature. Od leta 1941 je v okviru skrivne organizacije Entraide temporaire pomagala oskrbovati judovske otroke. Naslednje leto je začela pisati dnevnik. Leta 1942 so nacisti začeli preganjati tudi njeno družino. Marca 1944 so jo skupaj s starši deportirali v koncentracijsko taborišče. Nekaj dni preden so Angleži osvobodili taborišče Bergen-Belsen, je Hélène Berr umrla. Dnevnik je posvetila svojemu zaročencu Jeanu Morawieckemu. Rokopis je za knjižno objavo uredila Mariette Job. V spremni besedi je zapisala: “V kuverti iz močnega ovojnega papirja sem odkrila več listov iz šolskih zvezkov, nedotaknjenih; ta dolgi dnevnik, ki tudi s svojo obliko razkriva Hélènino osebnost, je napisan na roko, odstavek za odstavkom, skoraj brez napak, brez popravkov. Besedilo je čudno jasno, misel se razvija brez vsakršnega omahovanja, v popolnem ravnotežju misli in čustev.” (str. 229)



Prevod dela: Journal. , Spremna beseda / Patrick Modiano: str. 7-12. , Zaseženo življenje / Mariette Job: str. 225-230. , Seznam knjig Hélène Berr: str. 233-236.

Spomin na babico je vesel, najprej zato, ker je umrla le zato, ker je končala svoje življenje, in v neizogibnem je velika lepota. Mi moramo na fenomen življenja in smrti gledati kot na nekaj neizogibnega. Ko to razumemo, sprejmemo. Ne sprejemamo pa zločinske norije ljudi, ki umetno širijo smrt, ki se pobijajo med seboj, čeprav smrt pripada Bogu.
Vesel pa tudi zato, ker je v mojem spominu le njena vesela prijaznost, ne morem si je zamišljati drugače. Za seboj je pustila le spomine na srečo, zaradi katerih se vsakič ob misli nanjo srce napolni z nežnostjo. (str. 191-192)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Dnevnik : 1942-1944.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 39
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 8

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×