Dnevnik sardinca Franca
Žanr | dnevnik, pesem, pismo |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Dolga Poljana, 2015 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | Druga svetovna vojna, Pisma, Specialni bataljoni |
Življenjska zgodba Franca Pračka (11.12 1903 – 10. 01.1976) je zgodba moža, družinskega očeta, zavednega primorskega človeka, ki je bil leta 1943 mobiliziran v italijanske posebne bataljone, v katerih je prebil kar 30 mesecev. Po bivanju na Sardiniji, Korziki in Franciji se je novembra 1945 vrnil domov. Med bivanjem v posebnih bataljonih je vestno pisal dnevnik. Iz njegovih dnevniških zapisov spoznamo, kako so živeli, kaj so delali, kako so upali in obupavali primorski fantje in možje, ki jih je usoda združila v teh posebnih taboriščih. Za svoje delo so prejemali skromno plačilo, ki so ga porabili za nakup vina, sira, cigaret in razglednic, da so lahko pisali domov. Ko je bila hrana vse bolj pičla, pa so plačo porabili tudi za nakup hrane na bližnjih kmetijah. Iz šibja je Franc pletel raznovrstne košare in jih prodajal, da je lahko kupil tobak. Cigarete je bilo najtežje dobiti. Tako 21. 6. 1943 napiše: “Ančka moja, zvečer je šla obrisača tvoja za 50 gramov tobaka. Saj ne boš huda name, meni se zdi srečen dan.” Svojo “obrisačo” je 4. 3. 1944 videl na neki kmetiji, kamor je šel kupovat sir. Hotel jo je odkupiti, a gospodinja je ni hotela dati niti za 100 lir. Vestno je pisal domov in z nepopisnim veseljem prebiral pisma in dopisnice, prejeta od žene Ane in otrok. Da so lahko njegova pisma in dopisnice šla skozi vojaško cenzuro, so morala biti napisana v italijanščini, medtem ko so bila ženina pisma napisana v slovenščini.
Dnevnik sardinca Franca, ki ga je avtor pisal v skrbni slovenščini, je bogat dokument časa, je pa tudi dokument o življenju, delu, upanju in domoljubju klenega primorskega človeka v ganljivi skrbi za svojo družino. Franc Praček je skrbno hranil svoj dnevnik. Hčerka Francka je očetu obljubila, da bo dnevnik izdala kot knjigo. Skoraj sedemdeset let po vrnitvi domov, so vnuki in pravnuki dnevnik pretipkali in ga leta 2015 izdali v knjižni obliki.
Dnevniku so dodana tudi tako imenovana »mutasta pisma«, ki jih je pisal v zvezek v dolgih mesecih po razpadu Italije, ko niso mogli niti prejemati niti pošiljati pisem svojim domačim, in pesmi, ki jih je pod psevdonimom Klančar objavljal v časopisu Naša zvezda.
Objavljeno: 13.09.2018 10:07:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:32
»15.8.1945
Veliki šmarn je danes. Ker sem delaprost danes, sem ves dan pod šotorom. Pišem ti še eno pismo ženka moja in vsem, da boste lažje potrpeli še teh par dni, dokler se ne vrnem. Zdaj ne več mutasto pismo, kot jih je mnogo v dnevniku, ampak pismo, ki ga boš čitala ti in otroci. Prijetno mi je zdaj pri srcu, ko si zopet lahko predstavljam, kod se mi nahajate. Spremljam vas v hiši, po dvorišču in zvečer grem z vami spat. Danes sem hodil z vami v Log, vsaj mislim, da ste bili tam. Tako mi je dan hitro minil.« (str. 157)