| Žanr | dnevnik |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Družina |
| Prevod |
Andrej Turk |
| Ključne besede | Duhovniki, Italija, Župnije, župnijske gospodinje, Župniki |
Diego Goso je italijanski duhovnik, pisatelj in govorec ter ljubitelj popularne kulture, ki jo skuša združiti z evangeljskimi resnicami v preprostih in zabavnih publikacijah.
»Doslej še nisem srečal nobene ‘perpetue’, ki bi bila vesela, da jo tako imenujejo,« začne Diego Goso dnevnik župnijske gospodinje. Perpetua je bilo sicer lastno ime tistega komičnega ženskega lika, ki ga je največji italijanski romantični pisatelj Alessandro Manzoni uporabil v svojem zgodovinskem romanu Zaročenca in je postal tako priljubljen, da je njeno ime postalo univerzalni izraz za označevanje žensk, ki skrbijo za župnika in mnoge potrebe svoje župnije. Pravzaprav se za vsem tem skriva ena najpomembnejših in najmanj cenjenih osebnosti župnijskega življenja. Kot izvemo iz njenega pripovedovanja, je gospodinja zadovoljna s svojo službo pri župniku, vedno prisotna, vedno na razpolago, brez urnikov, brez predsodkov, ki jim je podvrženo njeno delo za duhovnike. Včasih bi rekli, da sama pooseblja župnijo, tako kot župnija zares izpolnjuje njeno življenje. Zajtrk v zgodnjih jutranjih urah, čiščenje, kosilo, večerja in nekaj “nujnih” opravkov, ne da bi ob tem pozabila na svojo družino, otroke, vnuke in misli, ki se nenehno obračajo k njenemu ljubljenemu pokojnemu možu: to je polno, zelo polno življenje naše junakinje.
V vas pride novi župnik. Zanimanja je veliko, najbolj radovedna pa je perpetua, duhovnikova gospodinjska pomočnica. Kako bo po toliko letih z njegovim predhodnikom sodelovati s tem mladim duhovnikom? Ob branju njenega dnevnika bralci odkrivajo epizode njunega prvega skupnega leta, zaznamovanega s pomembnimi trenutki župnijskega življenja: od slovesnega ustoličenja duhovnika s škofom do božičnih in velikonočnih praznikov, od prvega obhajila za otroke do poletnih taborov z najstniki, od zahvalnega praznika do obiskov bolnih v hudem času pandemije. V knjigi glavna junakinja v svoj dnevnik zapisuje minimalne in pomembne dogodke župnijskega življenja ter tako pripoveduje zgodbo o majhnih in velikih vsakodnevnih bojih ter izzivu, kako mora župnija živeti – ne samo preživeti. Dnevi minevajo in opazujemo, kako se med to žensko, ki je sposobna z ironijo in kančkom premetenosti opisati svet okrog zvonika, in mladim duhovnikom razvijata prijateljstvo in sodelovanje. Ta »dnevnik« (fiktiven, čeprav so vsi liki zelo resnični) je lep poklon liku duhovnika in njegove »skrbnice«; v njem je tudi kanček nostalgije po svetu, ki še ni povsem izginil, pogled v zakulisje življenja skupnosti v našem času, pripovedovan s srcem in humorjem.
Objavljeno: 19.09.2024 12:21:38
Zadnja sprememba: 19.09.2024 12:41:29
Mladi duhovnik je bil v svoje delo tako zatopljen, da me sprva sploh ni opazil. Že takoj mi je bilo jasno, da je zelo redoljuben, eden od tistih, ki mu povzroča glavobol že postrani položeno pisalo na mizi. Očitno je knjige za preselitev iz semenišča v župnišče že vnaprej skrbno pripravil in jih v škatlah razvrstil v enakem zaporedju, kot naj bi stale na policah. Pa vendar sem med knjigami opazila nekaj takih, ki so bile na zgornjem robu prekrite s prahom. Pomislila sem, da je to značilno za vse knjižnice.
(str. 11-12)
Ko je končno zaznal mojo navzočnost, se je zdrznil in naglo obrnil, jaz pa sem se začela opravičevati: »Žal mi je, oče Marco, a se boste morali kar navaditi, da povsod vtikam svoj nos.« Ob pogledu na skodelico čaja, ki sem mu jo ponudila v spravo, so se mu zasvetile oči. A preden jo je vzel, je odhitel v bližnjo kopalnico in si temeljito umil roke. Po vrnitvi pa se mi je, hvaležen za nenadejani odmor med delom, lepo zahvalil in pripomnil: »Pravi angel ste!«
