Dno nima dna

Da glasbenik Zoran Predin nima talenta le za pisanje poezije, je dokazal že s kratkimi zgodbami, ki so leta 2012 izšle pod naslovom Druga žena v haremu, sedaj pa to potrjuje v drugi zbirki kratke proze. V knjigi najdemo najrazličnejše zgodbe. V nekaterih nastopa kar sam in uporablja podatke iz svojega življenja, vendar mnoge med njimi zlahka izločimo iz avtobiografskega območja in je Zoran Predin le literarni lik, velikokrat uporabljen kot orodje za samoironijo in ne prerašča v samohvalo, kot se to rado dogaja pri tovrstnih eksperimentih. Zgodbe so kratke, nekatere šaljive, mnoge pa začinjene tudi s ščepcem grenkobe, ki se pač vtihotapi, če opazujemo ta naš ljubi svet. Za pokušino bom orisala prvo, ta sodi med zabavnejše in bralca vabi, da se loti celotne zbirke. Zoran na Bled in seveda tudi na otok odpelje družinske prijatelje iz Avstralije. K druščini sodita tudi najstniška otroka teh prijateljev. Hči je pretežno molčeča in muhasta, saj bi raje kot ob ogledovanju evropskih znamenitosti poletje preživela v družbi svojega avstralskega fanta, sin pa se ne more ločiti od svoje kitare. In ta kitara na njegovem hrbtu sredi turistične gneče na Blejskem otoku pritegne pozornost ostarelega duhovnika, ki kar ne more odtrgati oči od nje. Zapletejo se v pogovor in duhovnik jim razloži, da se je po burnem in grešnem življenju popolnoma predal veri in pokori, to pa mu je prineslo toliko zaželeni duševni mir. Ko se pojavi potreba, se tudi ponudi, da avstralskega družinskega očeta popelje na stranišče. Zoran za njima zavpije, da bosta potrebovala denar, pri čemer svojega prijatelja pokliče po njegovem imenu Aaron. Avstralec ga ne sliši, duhovnik pa se sunkovito obrne, ga presunljivo pogleda, si natakne kapuco in izgine v množici. Tudi njemu je ime Aaron in kljub splošnemu prepričanju o njegovi smrti živi in se skriva na Blejskem otoku. Le o kom govori zgodba?