Dobra družba : zgodbe o prevozih

“Sem najprej mislil kar mimo peljat. Ampak me je že zagledala, sem videl, da je pomahala, da pride čez cesto. Čudno, da ni imela še kamel zraven. Čudno, da sploh lahko sama okrog hodi, da ni skoz in skoz not zaprta. Sem ji mislil reči, naj se kar lepo zadaj usede. Da je ne bom rabil gledat celo pot. Pa je že odprla sprednja vrata pa se nasmehnila. Taki se nočejo naučit našega jezika pa kulture, taki mislijo, da kamorkoli bodo prišli, bo šeriatsko pravo pa Alah akbar pa kamele. V tistem je poklical tisti drugi tip, ki naj bi se zraven peljal, pa odpovedal. Bravo, stari, nisi mogel tega prej povedat?
“Če vas ne moti, moram opraviti nekaj klicev,” je rekla. Klicev? Da me ne bo kap. A bo dimne signale začela iz avta spuščat? Iz torbice je izvlekla novi iphone pa začela nekaj tipkat. In za take pol pri Rdečem križu pa Unicefu obleke zbirajo.” (str. 120)