Dogodivščine Jonatana Gullibla : odiseja svobodnih trgov
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Nova revija |
Ključne besede | Družba, Ekonomija, Svobodni trg |
"Prosim, skloni se bliže, da mi ne bo treba kričati, " je prosil možakar. "Je že bolje. Svet vladarjev je odločil, da imajo visoki ljudje preveč prednosti." (str.33)
V pričujoči knjigi avtor Ken Scholland naniza temeljna ekonomska načela, za katera pravijo, da gre za obvezno branje za ministre, poslance in župane. Glede na tu napisano, bi si marsikdo pomislil, da se obeta zateženo in dolgočasno branje – nasprotno! Kratke, jedrnate zgodbe, s primeri so odlično branje profesorja ekonomije na Hawai Pacific University. Avtor je dobil za knjigo številne nagrade in priznanja. Skozi pripovedi z odlično domišljijo na satiričen in humoren način prikaže bralcu temeljne ekonomske koncepte. Razlaga npr., da davek na tobak kaznuje kajenje, davek na alkohol pitje, davek na dohodek kaznuje delo. In želja vladarjev je, da smo zdravi, trezni, odvisni in nedelavni. Zatrjuje obenem, da zaščita delavnih mest zmanjšuje nabor novih idej in učinkovitost delovnih procesov, zmanjšuje možnost inovacij, prihaja do več zakonskega omejevanja, manj svobode in v tem stilu dalje. Avtor s popisom potepanja Jonatana Gullibla prikaže ekonomsko političen sistem, ki namesto na vrednotah, ki spodbujajo odgovorno vedenje, temelji na vsakokratnem glasovanju o resnici, morali in moči.
Objavljeno: 08.04.2020 09:33:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:04
“Ali ne obstaja noben drug način zdravljenja njegove bolezni?”
“Ha!” je zagodrnjala. “Nekateri trdijo, da obstaja. Hvala bogu, da ta blebetala nimajo licenc za opravljanje zdravljenja. Za to, da bo ljudem omogočena izbira, je premalo, če zgolj nadziramo in potrjujemo kvalitetno delo zdravnikov. Preganjati smo dolžni tudi vse šarlatane, ki se pretvarjajo, da lahko zdravijo s pomočjo nezakonitih zdravil, neumitih diet, rastlin, igel, dotikov, molitev, svežega zraka, vaj in celo s pomočjo smeha!” se je namrščila. “Ko jih ujamemo, jih zmečemo v keho, ključ pa nemudoma vržemo stran!” (str. 176)