Doktor Proktor in konec sveta. Mogoče

»In še nekaj,« je rekla Liza. »A veš, kaj so včeraj rekli pri poročilih?«
»Da so ženske na globalnem izboru izglasovale Bulleja za moškega leta?«
»Ne. Da ljudje izgubljajo več nogavic kot po navadi.«
»Oj,« je rekel Bulle. »Nogavičji tat. A misliš …?«
»Mislim, da se nekaj pripravlja, Bulle. In mislim, da doktor Proktor ve nekaj, česar nama noče povedati.«
»Nehaj me strašiti, Liza.«
»Čutim, Bulle! Pa tisti J na šolskem praporu, mokri odtisi nogavic. Kaj bova naredila?«
»Najbrž morava povedati odraslim.«
»Ampak odrasli govorijo »Potrdilo ni treba prinesti« in »Nisem vzel denar« in »Ne pozabi luč«. Kako naj jim zaupava?«
Bule se najprej ni spomnil nič. Se opravičujem, ničesar.
»Doktor Proktor,« je končno rekel. »On še vedno reče nimam več karamelnega pudinga.«
»In govori čisto o drugih stvareh, če ga kaj vprašava,« je vzdihnila Liza. »Bulle, sama morava ugotoviti, za kaj gre. Nekako je povezano z bitjem, ki si ga videl.«
»Hm,« je rekel Bulle. »V tem primeru je mogoče najboljše malo raziskati. In najboljše bo, da začneva tam, kjer govorijo o bitjih, in to je seveda Ž. K. Ž. N. B.«
Liza je prikimala. Ž. K. Ž. N. B. »ŽIVALI, ZA KATERE SI ŽELIMO, DA JIH NE BI BILO«. To je bil naslov knjige, ki je še nikoli ni videla, ampak Bulle je trdil, da ima več kot šeststo strani in da je večino napisal njegov ded. (Str. 62-63)