Dolg sprehod do zaliva

Okolje se spreminja in človekovega vpliva na to ne moremo zanikati, pa čeprav se nekateri močno trudijo. John Muir velja za očeta naravnih parkov in posledično vseh varovanih območij narave, s pomočjo katerih želimo ohraniti določene habitate čim bolj neokrnjene. Prav njemu in njegovim somišljenikom se moramo zahvaliti, da določene živalske in rastlinske vrste še niso izumrle in da obstaja celo verjetnost, da bodo preživele izkoriščevalsko naravnanega in na piedestal stvarstva (samo)postavljenega človeka. Tudi teh vprašanj se na dolgi poti iz Illinoisa proti Floridi in Kubi v svoji knjigi Dolg sprehod do zaliva dotika John Muir in na njih odgovarja s ponižnostjo človeka, ki se zaveda čudeža življenja in (ne)pomembnosti človeške prisotnosti v njem. Zatorej ne čudi, da je vsebina knjige prvenstveno namenjena predvsem naravi, rastlinstvu in živalstvu, in da človek v njej igra postransko vlogo. Dolg sprehod do zaliva je po obliki zapisa dnevnik, po žanru pa morda celo neke vrste potopis, ki pa svojega fokusa ne usmerja v spektakularne stvaritve narave in človeka, temveč išče svoje zadovoljstvo v majhnih, pretežno botaničnih odkritjih, ki tešijo Muirjevo znanstveno podprto radovednost.
Zanimivo branje, ki opozarja na naš površinski in nespoštljiv odnos do narave in ki bo ekološko naravnanega bralca utrdilo v ponižnosti v odnosu do le-te, morda pa do spremembe v razmišljanju pripravilo tudi koga, ki je do sedaj ni občutil toliko intimno in intenzivno.