Dolge sence fašizma : roman

“Ponovno na afriških tleh. Kako že gre tisti pregovor? si je sam pri sebi rekel Albin, zarečenega kruha se največ poje. Globoko je vdihnil zrak, prepojen z različnimi vonjavami in obšel ga je občutek, da ga sapica v pristanišču Aleksandrije poljublja kot starega znanca. Zaklel se je, da se nikoli več ne bo vrnil v to deželo peska, saj se ga je kot vojak v italijanski uniformi do sitega ‘nažrl’ v Abesiniji pred štirimi leti, ko je Mussolini izsanjal afriške sanje o veliki Italiji. Toda, tokrat se mu je Afrika ponujala kot rešiteljica, ostati doma bi zanj pomenilo izbrati mučeniško smrt. Pogladil se je po bradi, kot bi hotel preveriti ali je vsaka ščetina na svojem mestu, brada – zaobljuba iz Abesijine.
Mama se je njegovemu bradatemu izgledu čudila, iz izraza njenega obraza je razbral, da ji ni všeč, vendar ona ni mogla vedeti za njegovo zaobljubo. Pred vojaškim spopadom sta se oba s prijateljem Mariom pred Asuo zaobljubila, da si bosta pustila bradi, če se vrneta živa domov. Materi je prizanašal z grobo resnico, domov je pošiljal fotografije, na katerih se je smehljal, običajno na motorju in s puško preko ramena ter z vojaškim taborom v ozadju, ki je svoje platnene strehe stiskal na kakšnem hribčku. Na zadnjo stran fotografije je vedno napisal, da se bo kmalu vrnil in da mu nič ne manjka, ter upal, da mama naseda zapisanim lažem.
Draga mama, ko bi le slutila, kaj v resnici preživlja tvoj sin! Tvoje noči bi se spremenile v temne moraste sanje in izjokala bi zadnje solze.” (str. 39)