Dolgo življenje Marianne Ucrìa

Roman Dolgo življenje Marianne Ucria spada v knjižno zbirko Moderni klasiki, ki jo izdaja Cankarjeva založba. To je zbirka, sestavljena iz modernih literarnih del, ki so že ali pa zagotovo bodo postala klasika v svetu literarne umetnosti.

Dacia Maraini se je rodila leta 1936 v Firencah, trenutno pa živi v Rimu. Z umetnostjo se je srečala že pri samem rojstvu, saj je oče Fosco Maraini bil priznani antropolog, etnolog, pisec knjig o Tibetu, fotograf in alpinist, mama Topazia Alliata pa je spadala v sicilijansko aristokracijo in je bila slikarka ter pisateljica. Ker se družina Maraini ni strinjala s fašizmom, je pobegnila na Japonsko, kjer pa je prav tako prišla v spor s tamkajšnjim režimom in je zato morala v taborišče. V Italijo so se člani družine vrnili proti koncu druge svetovne vojne. Najprej so živeli pri očetovi družini v Firencah, po ločitvi pa se je mama s tremi hčerkami preselila na rodno Sicilijo. Ko je Dacia Maraini odrasla, se je odločila, da bo študirala v Rimu in se je preselila k svojemu očetu. Napisala je vrsto literarnih del, za nekatera med njimi je dobila tudi odmevne nagrade in priznanja (Težavna leta, Spomini malopridnice, Dolgo življenje Marianne Ucria, za katero je dobila priznano italijansko nagrado Campiello in nagrado Knjiga leta; roman je preveden že v več kot 23 jezikov). Izdala je 15 romanov in več pesniških zbirk ter dramskih tekstov. Piše tudi pravljice za otroke.

Zgodba romana Dolgo življenje Marianne Ucria je postavljena v časovno obdobje 18. stoletja na Sicilijo. Govori o življenju mlade ženske iz premožne aristokratske družine, ki nima veliko izbire: ali se poroči in postane ujetnica doma in kuhinje, ali pa gre v samostan. Marianno pri trinajstih letih poročijo s svojim stricem. Ker je gluhonema, ji morajo dovoliti, da se nauči brati in pisati, saj edino tako lahko komunicira s svojo okolico. Z Mariannino gluhonemostjo je pisateljica nakazala položaj ženske tistega obdobja: ni smela ali mogla misliti, morala se je podrejati zakonom moških in je bila brez kakršnihkoli pravic. Marianna se je naučila brati »človeške misli« in slišati še njihove neizrečene besede. Tako da postane njena pomanjkljivost (gluhonemost), v bistvu prednost (sliši in vidi to, kar drugi spregledajo).

Po poroki je Marianna vsako leto rodila otroka in skrbela za svojo družino. Iz otopelosti jo rešujejo le knjige, ki jih je prebirala in si tako ustvarjala čisto svoj svet, v katerem je bila svobodna in srečna. Ko se je zagledala v brata svoje služabnice in ko se je zavedla svojih čustev, ki jih do moža nikoli ni čutila, so se začele stvari zapletati.