Dom mojega doma : [novele]
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Koper, 1993 |
Založba | Lipa |
Ključne besede | Psihologija naroda, Psihoze |
Zbirka kratkih zgodb, ki jih je napisal znani in priznani psihiater, odražajo avtorjevo poznavanje duševnega sveta nastopajočih. Gre za zgodbe posameznikov, ki so se po življenjskih travmah znašli v »njegovi« ustanovi – Institutu. Vsekakor pa ne gre za duhamorno branje opisov duševnih stanj. Prej bi to lahko bile zgodbe slehernega izmed nas, ki bi se po malo drugačnih razpletih in okoliščinah, kot se dogajajo, prav tako znašel v njih. Knjiga je nastala v začetku 90.ih, ko so se odprle tudi nekatere do tedaj prepovedane teme. V eni od novel avtor opisuje življenjsko usodo dveh starcev, ki sta sedaj v Institutu, v usodnih medvojnih letih stala na nasprotnih straneh.
Vsebina vseh zgodb nas hitro posrka.
Objavljeno: 19.07.2017 14:29:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:22
Starec me je prepustil potem noči, ki je najmodrejša človekova sobesednica. Dvignil se je v nekakšno svojskost, mene pa prepustil prebliskom o svetem Alojziju in revoluciji. Predvsem pa preverjanju svojega zrenja na življenje in smrt, ki sem se mu zapisal z vestjo in po strogih preverjanjih na Univerzi Media. Tam so mi povedali, kako je prisega ohranjanja življenja temeljni dokument moje biti. Rekli so, da je ta vsak trenutek v službi bivajočega. Dejali pa so tudi, naj razmislim o niču in svetosti.
Hieronima in njegove svojskosti nisem tisti večer bezal, kajti odhajajoč iz moje pisarne, se mi je zdel utrujen in bolan. Še več, gledal in poslušal sem ga kot vojaka revolucije. In čisto malo sem ga tudi preziral. Moje dejanje tistega dne ni bilo nič več in nič manj kot presvetlitev mojega dvobojevanja z Bogom.