Dom so sveže rjuhe : eseji izseljenih milenijk in milenijcev

„Dom so sveže rjuhe“ je zbirka esejev različnih avtorjev, ki jih je sprva objavljal spletni literarni portal AirBeletrina. Od zbirke, ki jo je brez posebne medsebojne koordinacije pisalo štirinajst avtoric in avtorjev in ki se je „nabirala“ v daljšem časovnem obdobju, seveda ni mogoče zahtevati popolne enotnosti, ob povsem doslednem zaziranju v eno samo točko oziroma vprašanje pa bi lahko postala tudi nekoliko enolična. Čeprav torej nezanemarljiv del avtorjev tako ali drugače odgovori na poglavitno vprašanje – torej kaj je dom, kje ga najdemo in ali sploh kje – v zbirki izvemo še marsikaj o različnih mestih in državah, na katerih so se avtorji znašli na svoji izseljenski poti, pa tudi, kakšne so lahko najrazličnejše življenjske/poklicne trase, ki jih mladi Slovenci in Slovenke ubirajo, in kako bi lahko o Sloveniji razmišljali tisti, ki smo ostali doma.

Prav tako so različni slogovni pristopi: nekateri prispevki razmišljanja o osrednjem vprašanju vstavijo, kot že omenjeno, v pretežno potopisne okvire (in nam povejo, kako je na Poljskem, v Španiji, v Berlinu, Hamburgu, Bostonu, Kambodži), drugi so sestavljeni iz več pripovednih ali refleksivnih fragmentov, spet tretji (kot denimo Zapiski z ravnine Eda Džafića ali Skrbi Matjaža Jurna - Zaze) se – s tretjeosebno pripovedjo ali osrediščenostjo okoli osrednjega razpleta, ki vodi v končni razplet in spoznanje – približujejo obliki kratke zgodbe. Še v eno samosvojo kategorijo sodita eseja Miloša Kosca in Igorja Guardiancicha, ki se svoji osebni izkušnji doma oziroma tujine (če odmislimo, da pač pišeta z zorne točke nekoga, ki ne prebiva v Sloveniji) bolj ali manj ogneta, a v svojih besedilih kljub temu opozorita na značilnosti današnjega časa, ki prežemajo tako London in Ženevo kot (vse bolj) tudi domače kraje: erozijo socialne države, vzpon platformne ekonomije in prekarizacijo.

O podobnih socialnih minusih, ob katerih se Slovenija zasveti v svetlejši luči, lahko beremo tudi v besedilih, ki prihajajo iz Združenih držav Amerike. Nina Beguš se denimo zaveda, da je v svoji izkušnji Združenih držav privilegirana, saj se „ameriške sanje“ zgodijo le manjšini sanjačev, Urban Jakša pa dvoumno pove, da „ni boljšega mesta, kot je New York, če si mlad, zdrav, izobražen in karierno naravnan“. V skoraj isti sapi Jakša izpostavi umetne ameriške medosebne odnose in, tako kot Nina Beguš, izjemno ekonomsko neenakost, navsezadnje pa tudi dvolično mantro o sprejemanju drugačnosti, ki ji liberalni urbani center Združenih držav preneha slediti, ko bi moral vzpostaviti stik s svojimi notranjimi, ''trumpovskimi'' drugačnimi … Posledično, ugotavlja Jakša, lahko New Yorku „kot tujec pripadaš bolj kot Američan“.

In kakšne so ugotovitve o osrednjem vprašanju? Prav tako ne povsem enotne, kar je prav tako smiselno – eseji, osebni „poskusi“, so besedila, ki razmišljajo, a ne na način, ki bi pripeljal do ene same resnice, temveč so njihovi končni izidi seveda odvisni od osebnih izhodišč, iz katerih so premisleki sploh porojeni. V zbirki tako najdemo misli, kot je, da „dom ni nujno le kraj, ki ga zaznamuje tvoja preteklost, temveč predvsem kraj, v katerem si lahko predstavljaš svojo prihodnost“, pa tudi, da po izselitvi „[n]ikjer nisi več tujec, a (si) povsod vsaj malo odtujen“ ter da sploh „ni 'doma' in njemu nasprotnega 'sveta' (…) in da je edino – resda začasno – zatočišče na tem 'svetu' le (…) zavetje bližine“. Takim definicijam, ki nasprotje dom–tujina že kar relativizirajo in odpravijo, pa lahko v zbirki zoperstavimo tudi trdnejše definicije, ki sicer niso nujno tudi bolj vesele – denimo, da je domovina „[m]ati, ki si jo nahrulil, ko ti je prinesla kavo, zdaj ti je pa žal“ ali pa, preprosto, da je dom „vedno tam, kjer so skrbi“.

Hkrati v skoraj nobenem primeru ni čutiti prevelikega, nevzdržnega nelagodja ob življenju v tujini: čeprav se zavest o podalpskih koreninah v nekaterih primerih celo nekoliko okrepi, nikoli ne naraste do te mere, da bi se želeli avtorji in avtorice odpovedati identitetni fluidnosti, ki jo prinaša izseljenost. Ta je v nekaterih primerih, denimo v primeru Urše Zabukovec, lahko celo odrešiteljska, saj kot tujec lažje izstopaš: „ … tu, na tujem, je laže: že res, da padajo začudeni komentarji, a se vse skupaj vedno konča kolikor toliko spravljivo, v stilu: nista naša, tujca sta, tam, pri njih, je očitno drugače“.

„Dom so sveže rjuhe“ ni ravno obvezno čtivo, vsekakor pa gre za izbor precej veščih piscev, med katerimi kljub raznorodnosti nihče posebej negativno ne izstopa. Hkrati izbor ponudi tudi dovolj zanimivih miselnih izhodišč, da je lahko prijeten bralski izlet tako za tiste, ki so po spletu okoliščin odšli, kot za tiste, ki so po spletu okoliščin ostali. Ob splošnem pomanjkanju knjižne in časopisne esejistike – predvsem tiste, ki ni preveč filozofska in hermetična, ampak govori na način, ki lahko nagovori tudi nefilozofskega smrtnika ali smrtnico v njegovem/njenem vsakdanu – ne bi bilo slabo, če bi se projekti take vrste nadaljevali ali če bi se posamezni prispevki iz Rjuh (kot so se nenazadnje v primeru Katje Perat že) razvili v celovite knjige esejev.