Domorodje: podeželske refleksije

Okvir štirih zgodb je vsakokrat vaška gostilna v prekmurski vasici Gomilica (Gomilice), od koder izhaja pisatelj. V tem gostilniškem okolju, kjer se za stalnim omizjem zbira druščina domačinov, pripovedovalec, ki se sicer le vrača na obiske, izve marsikatero usodo svojih nekdanjih sovaščanov. O fantu, ki ga je v zgodnjem otroštvu zaznamoval zločin starega očeta. O kaplanu, ki je priča poskusu uboja, ta ključni vzgib in zaplet pa nazadnje odloči tudi njegovo nadaljnjo življenjsko pot. O materi, ki zaradi razočaranja v lastnem življenju vse do pozne starosti naivno ljubeče skrbi za odrasla in celo že priletna sinova, onadva pa ji vračata s prav tako naivno otroško ljubeznijo, ki se skozi zgodbo stopnjuje do groteske. Ter nazadnje o preprostem delavcu, ki ob tragični smrti znanke iz otroštva obudi njun mladostni pripetljaj. Pripovedi so v svojem osnovnem bistvu tragične. Podobne je najbrž najti marsikje. V ozadju se odraža dejstvo, da so se v desetletjih po vojni ljudem dogajale krivice, ki so nato zaznamovale še njihove potomce, če so se slednji tega zavedali ali ne. Junaki so nazadnje ob svojih usodah, za katere so deloma krivi tudi sami, bolj ali manj prepuščeni vegetiranju, nemočni, dotolčeni, leta, ki jim še ostajajo, bodo zanje minevala enolično, brez možnosti, da bi se še kaj spremenilo, ter s krivdo, ki so jo zagrešili sami, ali jim jo je pripisala okolica.
Pripovedi so zasnovane široko, z dolgimi odstavki. Pisatelj je najbrž tudi na ta način skušal epsko izraziti prekmursko ravnico, o kateri govori z zanosom in občudovanjem. Tudi sicer je namreč za njegovo pisanje značilno, da se tako v romanih, potopisih in tokrat kratkih zgodbah, globoko vživlja v naravo, njene posebnosti, ki se razkrivajo očem, če so le dovolj pozorne. Vse te posebnosti upodablja z besedami kot slikar na platnu. Čudi se vsemu, kar daje narava in je človeku velikokrat nedoumljivo. Zave se, da bi se za vse, kar zaznava okoli sebe, moral zahvaliti še komu, ne le delu človeških rok.
Zgodbe se začenjajo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni ali že celo prej, nato pa lahko bralec, sicer s časovnimi preskoki, dogajanju sledi vse do današnjega časa, v katerem se iztečejo. Številni dogodki in zapleti dajejo vsem štirim zgodbam, zasnovanim kot daljše pripovedi ali celo novele možnost, da bi bile lahko nadgrajene v romane. Mlajšim bralcem, katerih nostalgija ne seže v čase, ko so po vaseh kmetovali še ročno ali s prvimi stroji, bodo najbrž zamahnili z roko, starejši, ki se teh časov še dobro spomnijo, pa bodo lahko le pritrdili grenkim usodam ter avtorjevi melanholiji ob spoznanju, da se pokrajina zaradi želje ljudi po udobnejšem bivanju spreminja in da ne bo nikoli več takšna, ko so jo poznali in doživljali sami.