| Žanr | esej, pisemski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Kondor |
| Prevod |
Anita Jadrič |
| Ključne besede | Družina, Starševstvo |
Italijanska pisateljica Natalia Ginzburg, znana po nagrajenem romanu Družinski besednjak, se v tej knjižni izdaji predstavi s pisemskim romanom Dragi Michele in esejističnimi zgodbami Male vrline. Roman je napisan v času, ko smo še pisali pisma. Ta odstirajo življenje družine, njihovih prijateljev in znancev. V središču pozornosti matere, sestre in prijateljev je sin, brat in prijatelj Michele. Pisateljica spretno krmari pri razprostiranju palete najrazličnejših medosebnih odnosov, odstiranju resnice, tesnobe, skrbi in samosti. Ugotavlja, da v življenju pride čas, ko ti niso dragi samo srečni spomini, ampak so ti dragi spomini nasploh. Izraža tudi skrb za mlade, ki se težko soočajo z realnim svetom, bežijo pred samim seboj in iščejo smisel življenja. V esejističnih zgodbah se dotakne različnih tem, od družine, ljubezni, zakona, vojne, vloge staršev pri vzgoji otrok, do pisateljevanja. V njih se zbistri vso mojstrstvo pronicljivega razmišljanja avtorice in neverjeten dar opazovanja ljudi, značajev in vrednot. Vsakdanje življenje obarva tako resnično, da se nas globoko dotakne. Zbirka esejev je kljub časovni distanci, prvič je bila izdana leta 1962, polna brezčasnih misli, ki oblikujejo mnenja in nagovarjajo tudi sodobnega posameznika.
Objavljeno: 29.02.2024 08:18:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:24
Angelica mi je povedala, da te za velikonočne praznike ne bo. In sprijaznila sem se. Ne vem več, kolikokrat sem si v mislih nate rekla: «Sprijazni se.« Je že tako, da zaloge našega potrpljenja z leti naraščajo. To so edine zaloge v nas, ki naraščajo. Vse druge počasi pojenjujejo. (str. 132)
Naša osebna sreča ali nesreča, naše tuzemsko razpoloženje, pomembno vpliva na naše pisanje. Prej sem rekla, da človek, ko piše, čudežno zdrsne v stanje, ko se ne zaveda trenutnih okoliščin svojega življenja. In to drži. Vendar se ozadje naše sreče ali nesreče odraža v tem, kako pišemo. Ko smo srečni, imajo večjo moč naša domišljija, ko smo nesrečni, nam živahneje deluje spomin. Trpljenje domišljijo slabi in zavira; še zmeraj nam deluje, vendar siromašno in medlo, z negotovimi gibi bolnika, ki utrujeno in previdno premika svoje razbolele, mlahave ude; težko odvrnemo pogled s svojega življenja in svoje duše, s svojega hrepenenja in nemira, ki nas preplavljata. V tistem, kar pišemo, ves čas vznikajo spomini iz naše preteklosti, ves čas zveni naš glas in ne moremo ga utišati. (str. 240)
