Drevo brez imena

“A najprej mora skozi polmrak, ki obdaja mesto, mora v temo, kajti v polmraku, ki je predhodnica teme, njen predprostor, tam se že začenja drug svet, tam je slutnja zavese teme, ki je domovina spomina, tam so dogodki, ki so minili, ljudje, ki jih ni. Lipnik razločno čuti: ko bo prihajalo jutro, ob svitu bodo prišli. Vsi, ki jih več ni, vsi, na katere je mislil, oni iz njegovega otroštva in oni izpred njegovega rojstva. Niso samo v knjigah in niso samo v arhivskih listinah, niso samo v dnevnikih in niso samo na fotografijah. Če so njihova srca utripala, če jih je spolno poželenje gnalo k ljubljenim osebam, če jih je tja gnalo hrepenenje, prijateljstvo, če so se žrtvovali, če so trpeli bolečino, če so bili ranjeni, če so jokali, če so se smejali, če so njihove misli vznemirjeno tavale skozi prostor in skozi čas in ga niso mogle razumeti, ne prostora in ne časa, če so kratko malo živeli, potem vse to ni moglo kar tako oditi, izginiti. Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu.”
(str. 331)