Pomisli, koliko ljudi se je ljubilo, da si Ti.
Drevo in zvezda, poezija poeta, vpetega v sončni pletež večnosti med prostori tišine. Nežna, lebdeča in ljubeče zveneča, ki te ‘v nasmehu nekega dneva, ko stopiš na svoje križišče’, ustavi, ko pravi: ‘Pomisli, koliko ljudi se je ljubilo, da si Ti’. Ali ko metafizična vpeto sanja nekje drugje in nas, hiteče, nevidno ustavi objem njegovih sporočil. Takrat pomislimo, kako, res, nepogrešljivi so, on in podobni, ki držijo nevidne niti sveta, tiste, ki preprečujejo, da bi se svet sesul povsem na tla.
Objavljeno: 06.11.2014 10:31:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:23:04
Rad bi vedel, kako drevo ljubi, sonce zvezde, veter viharje, tiha jutra megleno barje, pripoved ptic večerne sanje. Rad bi čutil, kako drevo snubi, razvejano med nebom in zemljo, vsak nov dan za dih spremenjeno, vsako leto znova rojeno. Rad bi slišal, kako se zasmeje, ko mu ptice naselijo veje, ko ga zjutraj sonce pogreje, ko svež veter v krošnjo zaveje. Rad bi čutil, kako zadrhti, ko ga zima ogrne v belo, ko spomladi zeleno šumi, rad bi videl njegove oči. Ko nas hiteče