Druga gospa
Žanr | kriminalni roman, srhljivi roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Esther Daniela Kogoj |
Ključne besede | Bipolarna motnja razpoloženja, disociativna motnja identitete, Duševne bolezni, Otroci, srhljivka, Ženske, Zloraba |
Tišina je grozljiva in vznemirjajoča, varnost pa je pogojena s številčnostjo (Kubica, 2021).
Psihološko srhljivko z naslovom Druga gospa lahko okušamo tudi kot presunljivo popotovanje čez vidike osebnostne bipolarne motnje oziroma motnje identitete – duševne bolezni, pri kateri je vedenje in mišljenje osebe občasno nadzorovano s strani druge osebe, imenovane tudi alter ego ali »drugi jaz« – dvojna, ločena resničnost. Avtorica nam pobliže predstavi družino Foust – specializantko urgentne medicine Sadie in njenega moža Willa ter njuna otroka – ki se iz Chicaga preseli v mali priobalni otok Maine primarno zaradi podedovane hiše Willove pokojne sestre, obenem pa v tem vidijo priložnost za nov začetek, za katerega zmotno sklepajo, da bo zacelil rane Willove nezvestobe. Sklicujoč se na oporoko jima je bilo v skrbništvo dodeljeno tudi osirotelo mrkogledo dekle Imogen – dih jemajoča in temačna navzočnost, ki buri duhove že tako melanholični Sadie, ki ne verjame v svež začetek in se sprašuje o posledicah, ki bi ta sprememba pustila njeni družini. Družino na vrhuncu eksistencialne krize dodatno pretrese umor sosede Morgan Baines – zločin, ki povzroči razdejanje čustev in misli, ki niza vrsto psiholoških manipulacij in vodi v manično brskanje po potlačenih spominih – spominih, ki jih je um skril pred samimi sabo. Psihološko napetost romana avtorica neprestano motri z avtobiografskimi prvinami – kot nekdo, ki je tovrstne psihoze doživel na lastni koži. Disociativna motnja identitete se pojavi kot posledica zlorab, ki se začnejo v mladih letih – od zavestne želje po tem, da bi bil nekdo drug, do nezavedne multiple osebnosti, ki te preobrazi v neko drugo različico sebe in ki ti omogoča, da se ločiš od travmatičnih izkušenj. V romanu torej sledimo na ločene identitete razcepljeni osebnosti – z lastnim imenom, videzom, spolom in mišljenjem –, priča smo fantomskemu nizanju realnosti, množičnim placebo učinkom in akutni menjavi ega in alter ega, ki nam pokaže, kako zgleda, če v nas živi še nekdo drug, obenem pa nam utira pot do spoznanja, kako ohraniti samozavestno in najmočnejšo različico samih sebe.
Objavljeno: 21.07.2021 17:23:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:08
Vprašala je: Kako si sploh dobila tak vzdevek, ti glodavec nemarni?
Ampak Miš ni znala odgovoriti in tako ni rekla ničesar.
Nepravo mamo je to razjezilo.
Me slišiš? je vprašala in se sklonila do Mišinega obraza. Miš ni bila visoka deklica. Bila je majhna, merila je komaj kakšen meter. Dosegla je samo višino pasu Neprave mame /…/
Odgovori, če te nekaj vprašam, je rekla Neprava mama in pokazala s prstom v Mišin nos tako blizu, da jo je udarila. Tega, ali jo je hotela kresniti ali ne, Miš ni vedela. Morda pa je bila to ena tistih stvari, ki se zgodijo nehote nalašč. Ampak to niti ni bilo pomembno, kajti v vsakem primeru jo je bolelo. Bolel jo je nos in zabolelo jo je srce.
Ne vem, zakaj me očka kliče tako, je rekla iskreno. Tako se je pač odločil.
Zdaj mi boš še odgovarjala, ti glodavec mali? Do mene se ne boš tako obnašala, je rekla Neprava mama in pograbila Miš za zapestje. Stresla jo je, kot je stresla medveda, dokler Miši nista začela boleti glava in zapestje. Miš je skušala povleči roko k sebi, a Neprava mama jo je stisnila še močneje in ji v kožo zasadila dolge nohte.
Ko jo je končno izpustila, je Miš na zapestju videla rdeče sledi. Na koži so bile tudi srpaste zareze,
Oči so ji zalile solze, ker sta ji boleli roka in glava, še najbolj pa srce. To, da jo je Neprava mana tako stresla, jo je užalostilo, a tudi prestrašilo. Z Mišjo doslej še nihče ni ravnal tako grdo in to ji niti malo ni bilo všeč. To je bil tudi razlog, da se je polulala. Ušla ji je čisto majhna kapljica. Stekla ji je po nogi navzdol in se vpila v tkanino njenih spodnjih hlačk. (Kubica, 2021, str. 243 – 244).