Drugi in jaz

Francoski pisatelj in filmski ustvarjalec, v domovini in tudi drugod po svetu zelo cenjen, se s svojim romanom iz leta 2009 Slovencem prvič predstavlja. Prvoosebni pripovedovalec je on sam, prikazuje pa nam dogodke iz svojega življenja, ki so ga zelo pretresli. Leta 2004 je s svojo partnerko in bodočo ženo Hélène, s katero sta takrat bila na začetku svoje skupne poti, počitnikoval na Šrilanki prav v času, ko je obale jugovzhodne Azije prizadel uničujoč cunami. Oba sta imela s seboj vsak svojega otroka in vsi štirje so v naravni katastrofi ostali nepoškodovani, kar pa ne velja za tisoče in tisoče mrtvih in ranjenih okoli njiju, idilično prizorišče, še nekaj minut prej podobno raju, pa se je spremenilo v strahotno opustošeno pokrajino. Emmanuela in Hélène je še posebej prizadela smrt majhne deklice, s katere starši in dedkom sta se spoprijateljila nekaj dni prej. Ko se vrnejo v Francijo, še vedno v šoku, a obenem tudi neizmerno hvaležni naključju, da so se v kritičnem trenutku nahajali na dovolj visokem mestu, se je potrebno ponovno soočiti s smrtjo. Hélène namreč prejme zlovešč klic, da se je pri njeni sestri, ki je že pred leti bolehala za rakom, bolezen ponovila, upanja za ozdravitev ni in usodni konec je zelo blizu. Za seboj bo pustila moža, dve majhni hčerki, in kariero sodnice, v kateri se je idealistično zavzemala za šibkejše. Emmanuel v družino še ni dobro vpet, sorodnike svoje partnerice, s katero do pred kratkim sploh nista razmišljala o resnejši zvezi, komajda pozna. Spet prevzame vlogo opazovalca neke tuje tragedije, tuje bolečine, sicer prizadet, saj je smrt bližnjega, predvsem otroka in žene, tudi njegova največja nočna mora, vendar se ga v opisanih primerih ne zadeva neposredno. K njej pristopi kot dokumentarist in zapiše obe zgodbi, na prvi pogled različni, v svojem bistvu pa v smislu neke nenadomestljive izgube zelo podobni.