Državljanski eseji
Žanr | esej |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Koda |
Ključne besede | Analize, Družbene razmere, Gospodarski kriminal, Intelektualci, Krivda, Krščanska morala, Mentalitete, Morala, Odgovornost, Politika, Prevare, Slovenski pisatelji, Slovenski politiki, Slovenski zdravniki, Socialistične države, Socialistično gospodarstvo, Socializem, Zdravje, Zdravstvo, Znanstveniki |
Razmišljanja o mentaliteti, morali in odgovornosti
Kaj nastane, če se pesnik, esejist, specialist klinične mikrobiologije in imunologije, ki pozna delovanje človeškega telesa, vključno z možgani seveda, z vidika naravoslovca loti opazovanja slovenske in svetovne družbene in moralne krize? Knjiga, ki bralce (večkrat tudi zelo neprijetno) preseneti z izvirnostjo, duhovitostjo, predvsem pa z novim pogledom na razslojeno slovensko družbo, psihološke značilnosti Slovencev, telesno in duševno zdravje… Zavzema se za vrednote, kot so osebna zrelost in odgovornost, samozavest, ustvarjalno delo, širina pogleda in odprtost za nove ideje.
Za pričujoče delo je avtor dobil Rožančevo nagrado za najboljše izvirno esejistično besedilo.
400 izv., Ob državljanskih esejih / Rado Pezdir: str. 225-237.
Objavljeno: 13.07.2017 15:00:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:19
Nešteto mehanizmov je, s katerimi vsak človek krčevito ohranja svoje življenjske vrednote, prioritete, navade; in enako velja za njegovo najbližjo okolico, ki ljubosumno pazi, da človek nikakor ne bi spremenil svojih navad (predvsem pa nezavednega ravnovesja moči, odvisnoti, določenih skupinskih prioritet) – še alkoholiku njegova okolica težko tolerira spremembe, ki so povezane s prenehanjem pitja, in žena, katere mož začne redno teči, začne pogosto tesnobno razmišljati, če ni to zaradi nezadovoljstva z njo ali zaradi varanja, in potem začne svojemu možu vsaj prikrito nakazovati, da ji njegova nova navada ni všeč in naj bi raje počel kaj bolj koristnega “za otroke” ali “za hišo” ali kaj podobnega. In podobno postane sumničav tudi mož, če se za spremembe odloči žena, naenkrat se revež počuti zapostavljen, zanemarjen, in to ravno v tisti urici časa, v kateri sicer na ženo niti pomislil ne bi; ko pa ta odide na trening ali na jogo ali na tečaj slikanja, pa njega naenkrat zaboli srce od osamljenosti in zapuščenosti – kot bi bila partnerska razmerja namenjena temu, da partnerji drug drugega spreminjajo v bebce. (str. 130-131)